Grič nad Mirnom so ljudje skozi stoletja imenovali Grad. Na njem je zagotovo že v 15. stoletju stala cerkvica, ki je ob Marijinih praznikih, še posebej pa na kvatrnico, privabila množico vernikov iz bližnje okolice in Furlanije. Dve svetovni vojni in povojna leta so te množice zdesetkale, a kraj, ki mu danes pravimo Mirenski Grad, vztrajno kljub novim razmeram.
Marijino svetišče ostaja tudi danes na hribu najpomembnejša točka, ob kateri se je razvilo duhovno središče. Za to geografsko in duhovno zanimivost skrbijo tri skupnosti: lazaristi, usmiljenke in skupnost Betlehem. Številne dejavnosti, ki so se razvile v zadnjem času, vodi Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki ima na Gradu tudi svoj sedež.
Na prelomu stoletja je bilo marsikomu že lahko jasno, da Cerkev spet čakajo novi časi. Dom Marije Kraljice je bil še vedno zavetje okrog petdesetih sestram, a število je hitro kopnelo. K sodelovanju je bilo potrebno pritegniti nove sodelavce, še prej pa najti odgovore zanje. Kot eden od odgovorov na nove razmere je nastala skupnost Betlehem, v kateri so tako našli svoj dom in poslanstvo nekateri mladi. Postala je središče novega delovanja in motornega Društva prostovoljcev VZD.
Društvo prostovoljcev VZD se je razvilo na duhovni dediščini mednarodne organizacije "Vincencijeva družba". V želji, da bi odgovorili na mnoge stiske posameznikov in družin, so se oblikovali različni programi, ki jih delimo na dve področji: družine in brezdomci. prostovoljci, posebna skrb pa je namenjena tudi njim. Ta duh danes preveva vse delo Grada.
Najprej je bila misijonska hiša, potem dom sester usmiljenk, danes je center za družine. V Marijinem domu, kot sedaj imenujemo nekdanjo misijonsko hišo, bivajo tudi prostovoljci in brezdomci.
Center za družine organizira za otroke in mladostnike različne dejavnosti, ki so jim v oporo v času odraščanja. Skozi šolsko leto poteka učna in osebna pomoč. Da pa ne bi ostali le pri knjigah, v programu učenja za življenje otroci spoznavajo različna dela v kuhinji, domu in okolici. Tudi učenje glasbe ne želi biti le glasba, ampak priložnost za povezovanje v skupnem ustvarjanju. Za druženje in prijateljstvo je vedno čas.
Center ponuja različne aktivnosti tudi v času počitnic. Otroci lahko svoje počitnice preživljajo na počitniškem varstvu. Oratorij, ki poteka prvi teden v juliju, v delu, športu, razvedrilu in spoznavanju temeljnih vrednot, povezuje množico otrok, mladih, prostovoljcev in celih družin.
V centru najdejo možnosti sodelovanja tudi študentje in mladi. V raznih skupinah in dejavnostih imajo različne priložnosti za delo, razvedrilo in zdravo duhovnost. Nekateri na Gradu zaključujejo študij ali študirajo ob delu. Mnogi so svoj študij zaključili in so zaposleni, vsi pa so v društvu aktivni prostovoljci.
Za stalno rast in povezanost je vsak mesec organiziran duhovni vikend za vse. Lahko bi rekli, da poteka pod Benediktovim geslom 'moli in delaj'. Enkrat letno je na Gradu tudi Vincencijev tabor. Poleg različnega dela in dejavnosti imajo vsi udeleženci vedno možnost osebnega pogovora in duhovnega spremljanja.
Skozi leta živega dogajanja na Gradu je rasla tudi potreba po skrbi za najmlajše, zato se je iz varstva za najmlajše lansko leto razvil katoliški Vincencijev vrtec.
Majhen griček, ki se dviga ob vznožju Krasa, združuje več generacij, povezuje ljudi iz vseh koncev Slovenije in tujine. S svojim življenjem želim biti varno zavetje mladim na poti osamosvajanja, trdna opora otrokom v dobi odraščanja, družinam zgled in pomoč pri vzgoji, ostarelim priložnost, da svoje talente in znanja podarjajo drugim, posameznikom upanje in smerokaz v težkih življenjskih preizkušnjah.
Središče Grada skozi stoletja ostaja isto: cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji, ki nas spominja na priliko o pametnem možu, ki je svojo hišo postavil na skalo. Ta temelj praznujemo na kvatrnico, ki je za Grad glavni praznik. čeprav praznovanje ne pritegne tisočeglave množice kot nekoč, ostaja živo zasidran v ljudeh.
Zadnja leta je oblikovan kot prošnja za prenovo Cerkve na Slovenskem. Od kvatrnega petka do tedna je na Gradu čutiti nekakšno vrenje, ki svoj vrh doseže v sobotni večerni maši in procesu z lučkami ter v molitvenem polnočnem bdenju pred kipom Žalostne Matere Božje. Najbolj slovesno je v nedeljo pri popoldanski sveti maši, na kateri je vedno pel mešani cerkveni pevski zbor iz Mirna pod vodstvom Andreja Budina. Danes za lepo bogoslužje poskrbi za isti zbor skupaj z gradbeno vokalno skupino.
Delo in življenje na Gradu ostaja trdno zidano na istih temeljih, od koder izhaja, kar pa ne pomeni, da ostaja ujetnik preteklosti, tradicije in spominov. z inovativnimi pristopi in povezavami z najrazličnejšimi organizacijami ustvarja novo prihodnost. Evangeljska duhovnost mu daje notranjo moč in zagon, za materialno moč pa poskrbimo s trdim delom in kandidiranih na razpisih na lokalni, državni in evropski ravni.
Načrtov imamo še veliko. Prva skrb je gotovo vzgoja in povezovanje otrok, mladih in celotnih družin. Po obnovah na obstoječih zgradbah: cerkvi, svetih stopnicah in Marijinem in Gnidovčevem domu nameravamo parkirišča pod cerkvijo preurediti v družabno-kulturni prostor v obliki amfiteatra. Ta bo lahko združeval domače in tuje obiskovalce ter gostil to ali ono prireditev na prostem. Na prostoru nekdanje Betanije, tj. stare hiše za otroško igrišče, bomo uredili dodatne površine za igro in druženje.
Zgodovina Grada je tesno povezana s Soško fronto, zato bomo uredili tudi pot miru z naslovom Iz teme vojne k luči stvarstva, ki je obiskovalcu približala grozoto vojne in ga vodila k luči upanja.
Čeloten hrib oblikujemo kot vrt, vinograd in park. Želimo si, da bi obiskovalci navduševali tako naravo kot človekovo sodelovanje z njo, zato svoje moči vlagamo tudi v vrtove in rastlinjake na Gradu in v dolini pod njim. Krškopoljski prašiči in črno beli kunci pa popestrijo tako ogled Grada kot naš jedilnik.
Idej za prihodnost ni manjka, tudi rok ne. Upam, da bo Grad tudi v prihodnje z Božjo s pomočjo svetle točke za bližnjo in daljno okolico.
_768.jpg)