Graditi zunanjega ali notranjega človeka

Pravzaprav so blagri pravo nasprotje temu, k čemer nas vabi ta svet. Ta svet ne prenese bolečine, žalosti, nemoči in nas spodbuja, da bi stvari vedno obrnili v svoj prid, ne glede na ceno. Jezus pa pravi blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim ... Kako drugačno je to povabilo. Živeti ga je mogoč le tako, da se trdno oklenemo evangelija in zmoremo biti ponižni. Razmišljali smo pri katerem blagru nas najbolj zanaša v logiko tega sveta in kaj narediti, da bi zmogli to preseči.


Sobotni dan smo začeli z molitvijo in sveto mašo. Dopoldan je bil namenjen delu, popoldan različnim delavnicam, večer pa slavilni molitvi. Tako kot čez cel dan, nas je tudi pri tej molitvi spremljajo razmišljanje ob blagrih in vabilo, da bi zmogli živeti božje kraljestvo že tu na zemlji.


V nedeljo smo se ustavili ob evangeliju o ubogi vdovi, ki je v zakladnico vrgla dva novčiča. Jezus v tem evangeliju pokaže na razliko med pismouki, ki skrbijo za svoj izgled, položaj in si tako iščejo ceno, ter vdovo, ki je se zavedala svojega uboštva in se ni obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o njej. Razmišljali smo, kaj je bistvo, ki loči pismouke od te vdove in zakaj je ta uboga vdova zmogla darovati vse kar je imela. Medtem, ko so se pismouki ukvarjali le z zunanjim človekom, je bil za vdovo pomemben le notranji človek, zato je bilo zanjo vse kar ima božji dar, v njej ni bilo prostora za primerjanje z drugimi, v svoji notranjosti je odkrivala lepoto sebe in odnosa z Bogom. Bila je u-boga, v Bogu in polna Boga. Pot notranjega človeka ni lahko, s seboj vedno prinese bolečino in od nas zahteva veliko truda. A vendar le taka pot prinaša pravo veselje in v nas  gradi ljubezen do sebe, bližnjega in Boga.


Duhovno obnovo smo sklenili z družinsko sveto mašo in željo, da bi se trudili živeti po blagrih in se pogumno podali v globine svoje notranjosti.