Papež Leon XIV. – nagovori in spodbude

Prvi dan nekvašenega kruha, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« In poslal je dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je prostor zame, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko sobo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno večerjo. (Mr 14,12-16)

Tedaj so [Jezusu] privedli gluhega, ki je težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je na sámo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!«, to je: »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne pravijo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-37)

Blagor človeku, ki ni izgubil svojega upanja (prim. Sir 14,2) Dragi bratje in sestre, jubilej, ki ga živimo, nam pomaga odkriti, da je upanje vedno vir veselja, v vsaki starosti. Ko ga okrepi še ogenj dolgega življenja, postane vir popolne blaženosti. Sveto pismo predstavlja različne primere moških in žensk, ki so bili že v letih, in jih je Gospod vključil v svoje načrte zveličanja. Pomislimo na Abrahama in Saro: ker sta oba ostarela, sta bila nejeverna do Božje Besede, ki jima je obljubila sina. Zdi se, da jima je nezmožnost rojevanja zaprla pogled upanja na prihodnost.

Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« (Mr 5,33-36)

»V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.«  (Jn 5,2-9)

Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Bodi pogumen, vstani, kliče te!« In odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Jezus mu je odgovoril in rekel: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,49-52)

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je dogovoril za en denarij na dan in jih poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ Rekli so mu: ›Ker nas nihče ni najel.‹ Dejal jim je: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ (Mt 20,1-7)

»Jezus je odgovoril in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.«  (Lk 10,30-33)

Papež Leon XIV. je nadaljeval cikel katehez, ki jih je v jubilejnem letu začel Frančišek z naslovom Jezus Kristus, naše upanje. Svojo prvo katehezo je namenil Jezusovim prilikam in v ospredje postavil priliko o sejalcu. »Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. In veliko jim je povedal v prilikah. Dejal je: »Glejte, sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mt 13,1-9)