Papež Leon XIV. – nagovori in spodbude

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)

[Preljubi,] Kristus je enkrat trpel zaradi grehov, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu; usmrčen po mesu, oživljen pa po Duhu;v katerem je šel oznanit tudi duhovom v ječi. (1 Pt 3,18-19)

»Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.« (Jn 19,41-42)

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Ob deveti uri je Jezus zaklical z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?«, kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹ Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki mu je stal nasproti, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kis, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19,28-30)

Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim rekel: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem«, so stopili nazaj in padli po tleh. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« (Jn 18,4-9)

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce, naj Jezusa izda. Ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vodo v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. (Jn 13,1-5)

Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi. In ko so bili pri mizi in jedli, je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« Užalostili so se in mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih, tisti, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi bil rodil.« (Mr 14,17-21)

Prvi dan nekvašenega kruha, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« In poslal je dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je prostor zame, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko sobo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno večerjo. (Mr 14,12-16)

Tedaj so [Jezusu] privedli gluhega, ki je težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je na sámo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!«, to je: »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne pravijo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-37)