Na slovensko ozemlje je misijonarje prvi povabil mariborski škof bl. Anton Martin Slomšek. 26. septembra 1852 jih je slovesno sprejel pri Sv. Jožefu nad Celjem. Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v avstro-ogrski monarhiji. Iz nje so nastale štiri province: slovenska, avstrijska, slovaška in madžarska. Škof Slomšek je lazariste povabil z namenom, da bi vodili ljudske misijone, česar so se lotili z vsem žarom.

Leta 1919 je bila ustanovljena viceprovinca, nekaj let kasneje samostojna Jugoslovanska provinca, leta 1992 pa se je preimenovala v Slovensko provinco.

V Sloveniji lazaristi delujejo na Mirenskem Gradu, v Celju (kamor spadajo tudi sobratje, ki živijo v Dobovi), v Ljubljani in v Šentjakobu ob Savi. Na Hrvaškem delujejo v Novemgradu na Dobri, v Srbiji v Beogradu, v Argentini v Lanusu in Barilochah ter v Kanadi, v Torontu in Montrealu.

DELO IN POSLANSTVO

1. Organizacija in vodenje ljudskih misijonov:

Ljudski misijoni in duhovne obnove temeljijo na »mali metodi«, ki jo je učil Vincencij. To je preprosta in iskrena, evangeljska in prepričljiva beseda, ki naj se širi po vsej zemlji, kakor pravi sv. Vincencij: »Naš poklic ni iti v eno župnijo ali škofijo, ampak po vsej zemlji.«

2. Vzgoja duhovnikov in laikov:

Brez dobre človeške, strokovne, pastoralne in duhovne priprave je oznanjevanje božje besede okrnjeno. Zato je Vincencij Misijonski družbi naročil naj vzgoja laike in duhovnike. Danes Misjonska družba v sloveniji to naročilo izpolnjuje:

• v svojih duhovnih in vzgojnih središčih (Gnidovčev dom na Mirenskem Gradu, Dom sv. Jožefa v Celju, študentski dom Vincencij v Ljubljani),
• z vodenjem duhovnih vaj za laike, redovnike, redovnice in duhovnike,
• s predavanji na šolah vseh stopenj,
• s terapevtsko in znanstveno dejavnostjo.

3. Sodelovanje v vincencijanski družini

Ljubezen – neskončno iznajdljiva – se kaže v odgovorih na izzive časa. Vincencijanske ustanove, v katerih lazaristi sodelujejo, so priča takšne ljubezni. V Sloveniji delujejo naslednje ustanove:
Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (Vincencijeve konference) po zamisli ustanovitelja blaženega Friderika Ozanama, ki naroča: »Živi ljubezen tako, da pomagaš ubogim.«
Marijanska vincencijanska mladina svojo duhovnost črpa iz Marijinega slavospeva, iz te neizrekljive zahvale za božje odrešenjsko delo, a tudi iz zgleda Vincencijeve predanosti ubogim.
Otroci Brezmadežne je združenje, ki povezuje otroke in odrasle. Namen združenja je češčenje Device Marije, posnemanje njenih kreposti in življenje po evangeliju.
Vincencijeva družina je zveza molitve in dobrodelnosti.
Duhovno in delovno smo posebej povezani s sestrami Usmiljenkami , z Marijinimi sestrami čudodelne svetinje in z zagrebškimi milosrdnicami.

4. Pastorala ljudi s posebnimi potrebami:

Ljubezen mora biti dejavna, ne le sočutna; mora ozdravljati ne tolažiti (Sv. Vincencij)
Sad Vincencijeve zahteve po dejavni ljubezni se kaže v invalidski organizaciji z imenom Krščanso bratstvo bolnikov in invalidov, ki sledi Jezusovim besedam: »Vstani in hodi!« Ljudi s posebnimi potrebami in njihove prijatelje povezuje revija Prijatelj (1969), ki skuša obujati skrb za bolnike, jih vključevati v apostolat in dati trpljenju smisel.


5. Delo na župnijah

Vincencij je zgled zavzetega župnika, ki je skrbel za bogočastno in dobrodelno življenje v župniji. Tudi Slovenski provinci je zaupanih več župnij: v Sloveniji, na Hrvaškem, v verski diaspori v Srbiji in Makedoniji, med zdomci v Argentini in Kanadi. Od leta 1949 v Torontu izdajamo revijo Božja beseda, ki povezuje Slovence zlasti v Kanadi in Severni Ameriki, jih utrjuje v veri in ohranja zveste narodu.