Zgodba je postala povabilo k globljemu razmisleku o našem osebnem in skupnem življenju vere. Spraševali smo se, kako kot občestvo rasti, si stati ob strani in drug drugemu darovati to, kar smo prejeli. Vsak izmed nas nosi dragocene darove, ki lahko postanejo dar za druge. Ko stopimo iz zaprtosti vase, se odpirajo nove možnosti za povezanost, zaupanje in skupno ustvarjanje.

Poseben poudarek je bil na pomenu križa kot temelja krščanskega življenja – ne kot bremena, ampak kot poti, po kateri Bog vodi vsakega izmed nas.  Tudi opominjanje in sprejemanje drug drugega sta del te poti rasti, ki nas vodi v večjo zrelost in pristnost.

Tako evangelij kot film in številni pogovori na duhovni obnovi nas konkretno izzivajo z vprašanjem: se bomo premaknili iz cone udobja v služenje? Toliko je otrok, ki potrebujejo konkretno skrb, toliko brezdomcev, ki nimajo kam, toliko posameznikov, ki ne vedo, kako naprej. Bomo stali križem rok ali pa bomo svoje darove, znanje in čas delili z njimi?