Vsi nosimo v sebi določene predstave – miselne okvirje, skozi katere razumemo sebe, druge in svet okoli nas. 
Dajejo nam občutek varnosti, a težava nastane, ko jih začnemo sprejemati kot edino resnico in se jih oklepamo. 
Prav zato se pogosto zgodi, da se počutimo ogrožene, 
ko nas nekdo spodbudi, naj na neko situacijo pogledamo drugače. 
Hitro se zapremo vase in vztrajamo pri tem, kar nam je poznano. 
Če se uspemo za trenutek ustaviti in si priznati, da morda ne vidimo celotne slike, 
ampak situacijo opazujemo skozi oči lastnih predstav, se odpre prostor za pogovor, razumevanje in odnose.

V eni od družin so zapisali tako: 
Tako se je zgodilo v naši družini, ko mi je žena predlagala, da bi hodila na plesne vaje. 
Dolgo sem imel v glavi jasno predstavo o sebi. Ples ni zame, ni mi všeč. 
Zdel se mi je nepotreben in nekaj, v čemer se ne znajdem. 
Ko mi je žena večkrat povedala, da si želi, da bi plesala skupaj, sem to slišal kot pritisk oz. prisilo. 
Kot zahtevo, da se moram odpovedati sebi in postati nekdo drug. 
Ob tem sem se zapiral in branil. Žena pa ni govorila o plesu zaradi plesa. 
Govorila je o tem, da si želi, da bi skupaj nekaj počela in bi nama koristilo. 
Da si želi bližine. Da bi skupaj počela nekaj, kar bi naju povezalo. 
A tega sprva nisem hotel slišati. 
Oklepal sem se le svojih predstav, svojega odpora in jeze, da me nekdo sili v nekaj, kar si ne želim. 
Ko so naju prijatelji povabili na plesni tečaj, sem se upiral in protestiral. 
Po mnogih prerekanjih, sem zaradi ljubega miru pristal. Začetki so bili težki. 
Bil sem slabe volje, napet, vse mi je šlo na živce. A sčasoma, ko sem se začel učiti korakov, se je nekaj v meni pričelo spreminjati. 
Ni šlo več za to, ali sem dober ali slab. Postajalo mi je lažje, ko sem korake znal in sva skupaj lepo zaplesala. 
Bilo mi je lepo, da sva skupaj, da se smejeva in se s prijatelji pohecamo. 
Ples ni bil več grožnja, ampak prostor, kjer sem se lahko sprostil in bil skupaj z ženo in ostalimi.

Danes vidim, da me ni spremenil ples. 
Spremenilo me je to, da sem premagal sebe, si dovolil stopiti iz svojih predstav in prisluhniti drugemu. 
Takrat se je rodilo nekaj novega – več bližine, več veselja, več življenja med nama z ženo.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas:
Katere predstave o sebi, o drugih ali o življenju nosite v sebi?
Ali imate kdaj občutek, da vas te predstave zapirajo?
Ali ste se kdaj ob povabilu k nečemu drugačnemu počutili ogrožene?
Se spomnite izkušnje, ko ste se nečemu upirali, a se je kasneje izkazalo, da vas je obogatilo?
Kje bi si danes lahko dovolili stopiti korak iz znanega in zaupati, da se lahko rodi nekaj novega?

In še naloga za družine:
Vsakič, ko vam v tem tednu uspe premagati sebe in tvegati – prisluhniti, se odpreti ali narediti korak proti drugemu – 
to obeležite tako, da date kamenček v košarico. Ne zato, da bi se dokazovali, ampak da bi ob koncu tedna lahko opazili, 
koliko življenja se rodi tam, kjer si dovolimo stopiti iz svojih okvirjev in predstav.

Želimo vam čim več kamenčkov v košari, ki bodo ob koncu tedna tiho pričali o tem, 
koliko bližine, veselja in življenja se je rodilo med vami.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.