V današnjem svetu pogosto velja, da je več tisti, ki je močnejši, sposobnejši in uspešnejši.
Občudujemo samozavest, učinkovitost in popolnost.
A tak pogled prinaša veliko nemira, tekmovalnosti in občutkov ogroženosti.
Resnična veličina človeka pa se skriva drugje.
V notranji moči – v pogumu, da si dovolimo biti majhni, krhki in negotovi,
da priznamo, da ne zmoremo vsega, da nimamo nadzora
in da včasih zgrešimo pot.
Prav takrat si lahko zares blizu – in prav to nas najbolj osrečuje.
V eni od družin so razmišljali o tem,
ali znajo biti majhni in krhki in kaj jim to prinaša.
Danes velja več tisti, ki je bolj močan, bolj sposoben ali bolj uspešen.
Kaj pa če je prava veličina vsakega človeka ravno v tem, da zna biti majhen, nemočen, negotov …
Zakaj je smiselno, da morda vse obrnemo na glavo?
Mama se spominjam časa, ko sem odraščala in spoznavala svet.
Kot mlado dekle marsičesa nisem razumela.
Zdelo se mi je, da imam življenje pod kontrolo in da nič ne more iti narobe.
V šoli nisem imela težav in tudi je moje življenje teklo dokaj gladko.
Ljudi, ki so bili drugačni od mene ali so imeli težave, nisem razumela.
Vse se je začelo spreminjati, ko se tudi v mojem življenju stvari niso več odvijale »po planu«.
Obe nosečnosti sem morala zaključiti s carskim rezom,
predstavljala sem si, da bova lahko imela več otrok,
v službi sem se srečevala s svojimi omejitvami in dejstvom,
da se velikokrat ne znajdem, ne znam, zgrešim …
Še vedno menim, da se moje stiske ne morejo primerjati s stiskami koga drugega,
kar pa danes razumem je, da me je vsaka preizkušnja napravila bolj »človeka«,
kot bi vsaka stiska v meni odpirala nova okna, skozi katera lahko vidim več in razumem več …
skozi katera lahko razumem stisko bližnjega, ker sem jo doživela sama …
Šele v srečevanju s svojo krhkostjo, nemočjo, zablodami …
postajamo bolj prizemljeni, bolj odprti, bolj čuteči in ljubeči …
Če ni potrebe, da dokazujemo svojo moč, da bi lahko obstajali, če lahko zgrešimo,
priznamo, da nečesa ne znamo, ali se v nečem ne znajdemo,
če priznamo, da nas težave velikokrat spravljajo v obup ali vedno znova pademo,
tudi če smo si obljubili, da bo drugače … če znamo biti majhni in krhki … se zgodi nekaj najlepšega …
ob nas nastane prostor za drugega. Oba sva v redu.
Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas:
Kaj se zgodi, če se zatekate k drži moči?
Ali ste močni lahko v resnici v miru in veselju drug ob drugem?
Ali zmorete biti krhki drug pred drugim? Vas morda kaj ovira?
Kaj se zgodi med vami, ko uspete biti majhni?
In še naloga za družine:
Med tednom bodite pozorni na svojo držo: imate držo moči, ali zmorete priznavati svojo krhkost in težave?
Zvečer si povejte, kako vam je šlo in skupaj natržite nekaj listkov različnega barvanega papirja (ali revije z barvnimi slikami).
Ob koncu tedna iz natrganih listkov skupaj oblikujte trganko, s katero boste prikazali en dogodek med vami,
ko ste zmogli biti majhni drug pred drugim in ste tako lahko bili skupaj.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.