V nedeljo, 1. junija se je naša družina udeležila družinske maše na Mirenskem Gradu. Lepo nam je bilo, da smo lahko s petjem, igranjem inštrumentov in branjem prošnje sodelovali pri maši. Najbolj pa nam v spominu ostaja pridiga, ki je govorila o edinosti. Peter je prebral pesem Johna Donna, ki gre takole:
Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase.
Vsak človek je kos celine, del kopnega.
Če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša,
kot bi se zmanjšal rtič,
kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno.
Smrt slehernega človeka vzame del mene,
ker pripadam človeški vrsti.
Zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat,
komu zvoni; zvoni tebi.
Doma smo se pogovarjali, da nas pogosto vleče vsakega v svoj svet. Kljub temu nam je lepo, če pomislimo, da smo del celote in da smo povezani med sabo. V globini si nihče ne želi biti sam. Čeprav smo pogosto ogroženi in nam je včasih drugi celo odveč, nas spodbuja misel, da »z enostjo nihče ničesar ne bo izgubil. Če jo bomo gradili skupaj bomo pridobili neskončno več.«
Urška
