Ob tokratnem nagovoru smo se ustavili ob vprašanju, kaj nam daje vrednost.
Odrasli smo velikokrat storilnostno naravnani. 
To pomeni, da smo usmerjeni v opravljanje nalog, doseganje rezultatov in iščemo svojo ceno v dejanjih.
Kam nas takšna usmerjenost vodi? V hlastanju po dosežkih, postajamo vedno bolj tekmovalni, 
zaradi uspehov se počutimo vedno bolj pomembne, zaradi neuspehov pa ničvredne. 

V eni od družin so razmišljali tako: 
Strinjali smo se, da dejanja ne morejo biti merilo za dragocenost našega življenja, 
saj bi to pomenilo, da ko na primer zbolimo, ostarimo ali smo zelo utrujeni in 
ne moremo nič delati, naše življenje nima več vrednosti. 
To pa ni res. Kaj pa potem je tisto, kar nam daje ceno?

Pravzaprav je vsako življenje že samo po sebi dragoceno. 
Človekova veličina pa se ne kaže v tem koliko naredimo, ampak v tem, 
koliko smo pripravljeni biti to, kar smo – takrat, ko je lepo in ko je težko.

Ugotovili smo, da se v družini velikokrat spremo, ker nekdo začne zafrkavati, drugi pa tega ne prenese. 
Spomnili smo se primera, ko je morala mlajša hči zložiti čiste nogavice. 
Kljub temu da sem ji, mama, večkrat povedala, kaj mora narediti, se ni premaknila in se je igrala naprej. 
Postajala sem jezna, ker me ni upoštevala. Ob naslednjem naročilu, naj spravi nogavice, je zavila z očmi in rekla: »Ne bom, to je dolgočasno.« 
V meni je jeza vedno bolj naraščala in privedla do tega, da sem začela nanjo kričati in jo poniževati, da ni sposobna niti nogavic pospravit. 
Pravzaprav pa je jeza le prikrila bolečino, s katero se nisem zmogla soočiti. 
Bolečino, da me nekdo zafrkava in se mu ne zdi vredno, da bi me upošteval.

Popolnoma drugače je, ko se zmoremo ob zafrkavanju še pravi čas ustaviti in drugemu povedati, da nas je prizadel. 
Namesto, da situacija postane vedno bolj napeta, se takrat umirimo 
in med nami se ustvari prostor, kjer se lahko pogovorimo in preprosto smo to kar smo, nepopolni, ranjeni. 
Tako rastemo v sprejemanju drugega in se ga kjub bolečini učimo imeti radi.

Taki trenutki nas spomnijo, da življenje ni zbirka dosežkov. 
Je prostor, kjer se učimo odpuščati, poslušati in sprejemati. In prav tam, v nepopolnih, težkih dnevih, 
se najbolj jasno pokaže, da je človekova dragocenost v tem, da nosi svojo bolečino, trpljenje in tako raste v ljubezni.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas?
Ali zmorete sprejeti bolečino in trpljenje ali od tega bežite?
Kako se počutite ob človeku, ki ga je bolezen ali starost priklenila na posteljo? 
Ali znate ob njem, kljub trpljenju, videti lepoto človeka in življenja?

In še naloga za družine
Opazili smo, da si v družini, ko se vrnemo domov iz službe in šole, 
večinoma pripovedujemo samo, kaj smo čez dan delali ali kaj se nam je zgodilo. 
Hitro zdrsnemo v poročanje o dogodkih in opravilih. 
Redko pa si res podelimo sebe — kaj smo ob vsem tem čutili, kje smo bili negotovi, kaj si želimo ali kaj nas skrbi. 
Zato smo si za ta teden zadali nalogo: ko se bomo pogovarjali, se bomo ustavili pri tem, kaj čutimo. 
Ne le, kaj smo naredili, ampak kaj smo doživljali. 
Želimo si, da bi tako v našem domu ustvarjali prostor, kjer je vsak lahko to, kar je. 

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.