Jezus, ki prihaja med nas kot Novorojeni, nas želi na vsakem koraku odreševati in osvobajati. Prinaša nam svobodo, po kateri vsi hrepenimo. Kaj predstavlja našo ujetost? Kako naj jo uprizorimo?
Pomislil sem na zidovje, ki nas obdaja in predstavlja ječo duha. Ko smo že postavljali jaslice in sem polagal opeko za opeko na zid okrog njih, sem se spomnil svojih gimnazijskih let. Hodil sem na gimnazijo v Škofjo Loko in moji sošolci so bili precej revolucionarni. No, vsi smo bili precej revolucionarni. Takrat je bila zelo aktualna pesem Pink Floydov, Another brick in the wall (Še ena opeka v zidu). Verjetno jo kdo pozna. Govori o tem, kako je šolski sistem eno samo utesnjevanje otroškega duha. Takole pravi:
Ne potrebujemo nobene vzgoje.
Ne potrebujemo nadzora nad mišljenjem,
ne temnega sarkazma v učilnici.
Učitelj, pusti otroke pri miru.
Hej, učitelj, pusti otroke pri miru.
Vse skupaj je samo še ena opeka v zidu.
Čas, v katerem je pesem nastala, je bil čas po spolni revoluciji. Zdi se, da smo danes vsi otroci tega upora. Nihče noče nadzora. Vse nas utesnjuje. Vsi bi radi bili popolnoma svobodni. Mladi smo takrat sanjali o tem. Priznam, da se sam nisem počutil tako ujetega, da bi potreboval upor. Doma smo živeli dokaj skromno, a v blagostanju in v miru. Kljub temu da mi je bil Bog vedno blizu, sem se moral zelo naprezati, da bi razumel, kaj nam prinaša. Kaj je v veri tisto drugačno od sveta?
Štirideset let kasneje vam lahko rečem, da sem danes le še bolj prepričan, da Boga prav zaradi svobode še kako potrebujemo. On je edini, ki prinaša pravo svobodo, ki jo pogosto iščemo na napačnem koncu. Poglejmo v jaslice. Obdaja jih obzidje, ki predstavlja našo ujetost.
Adam in Eva, ki sta izven obzidja. Hotela sta svobodo brez Boga in zapravila raj, veselje ljubečih odnosov. Svobodo sta si predstavljala kot ljubezen brez napora. Podrla sta 'obzidje', ki ga ta predstavlja, a ostala prazna.
Na meji zidu je pod menoj človek poln napuha. Samozadostno verjame, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu 'solil' pamet. Samozadostnost je eden od lažnih poskusov svobode, ki nas odtrga iz vseh odnosov. Ponižni mož v bližini, ki sprejema svojo nemoč in krhkost, bo našel bližino Boga in bližnjega. Obrača se k pastirjem v jaslih in k Bogu v štalici.
Na drugem koncu zidu je mož, ki se za mizo sam masti. Čeprav si ugodja in bogastva vsi želimo, sta lahko tudi ta dva tesna ječa. Če ne vidimo reveža poleg sebe, če zanj ne poskrbimo, bomo v njej le še bolj ujeti. Nekoliko proč od reke in mostu je revež, ki potrebuje pomoč. Človek, ki se mu je približal, je pustil svoje obveznosti, da bi poskrbel zanj. Žena mu prinaša vodo. Nazadnje je svoboda v tem, da vidimo bližnjega in ne, da skrbimo le za svoje ugodje ter hodimo drug mimo drugega.
Poleg betlehemske votline je hiša, kjer na pragu oče objema sina. Pod hišo je načet zid. Bog ne želi, da so naši domovi ječe! Rahlja tudi tesnobnost doma in okove družinskih vzorcev, hkrati pa verjame, da smo lahko drug drugemu očetje in matere, sinovi in hčere. A le on ima odgovor, kako naj to živimo v pristni svobodi.
Če se vrnem k pesmi, lahko rečem, da v globini vsi okušamo, kako nas je navidezna svoboda odnesla daleč od resnične. Za podrtimi zidovi našega boja za svobodo rastejo med nami nepremagljive ovire. Postali smo si tujci. Za pristno sočutje in razumevanje ni prostora.
Dragi bratje in sestre, poleg veselja nad seboj in v odnosih z bližnjimi, vam ob Jezusovem rojstvu želim resnične svobode! Iščimo jo, a ne brez Boga. Bog, ki danes stopa med nas, prinaša odgovor na naša iskanja. Naša sreča ni v samozadostnosti in napuhu, ne v bogastvu in ugodju, ne v rušenju vseh okvirov naših odnosov. Ne iščimo brezmejne svobode! Veselje bomo našli, če bomo sprejeli lastne meje, ker verjamemo, da nas Bog ljubi. Veselje je v svobodi, ki vodi v zavzeto ljubezen do bližnjih. Veselje in svobodo iščimo z Bogom, ki se sklanja med nas in nas ima rad.
