Ko se leto izteka in stopamo v novo leto, je to priložnost, da se za hip ustavimo.
Morda razmišljamo o tem, kaj je bilo v iztekajočem se letu dobro in kaj bi lahko bilo drugače.
Prepoznamo tisto, za kar se je vredno truditi, kar nas v globini osrečuje?
Si znamo začrtati takšno pot za naprej? Imamo smer?
V eni od družin so razmišljali tako:
V teh praznikih spoznavamo, da življenje postane lepše in bolj resnično takrat,
ko ne delamo samo tega, kar je najlažje ali kar se “pričakuje”,
ampak ko prisluhnemo tistemu notranjemu glasu, ki nas vabi k dobremu.
Nekateri mu rečejo Božja volja, drugi vest, spet tretji glas srca.
Kakorkoli ga poimenujemo, ta glas nas nežno spominja, da nismo na svetu samo zase.
In da največkrat že vemo, kaj je prav. Težje je to potem tudi živeti.
Bil je sveti večer. V kuhinji je bilo vse, samo urejeno ne.
Hči je pekla piškote in je bila moka že povsod, tudi tam, kjer je ne bi smelo biti.
Sin je zaključeval štalico in je na mizo prinašal mah in kamenčke.
Najmlajši je postavljal jaslice in vsako figurico prestavljal sem in tja. Jaz sem medtem kuhala večerjo.
Miza je bila ena sama zmešnjava, V kuhinji je bil nered, sledi moke, maha, odprti predali, nepomita posoda.
V meni je postajalo vedno bolj tesno. Hiša ni pospravljena. Miza ni pripravljena.
To ni niti približno tako, kot sem si predstavljala!
In ravno sredi tega kaosa sem se za hip ustavila. Zadihala.
In zaslišala glas v sebi: »Ustavi se. Poglej še enkrat. Poglej otroke.«
Ozrla sem se po kuhinji še enkrat. Tokrat ne z očmi, ki iščejo napake in nepopolnost, ampak z očmi srca.
Videla sem hči, ki s tolikšno vnemo oblikuje piškote, ker želi, da bodo lepi za vse.
Sina, ki skuša štalico narediti čim bolj podobno resničnemu hlevu.
Najmlajšega, ki se veseli vsake figurice posebej. In sebe, ki sem sredi tega ustvarjanja del njihove zgodbe.
Takrat se je nemir začel počasi umikati in v meni je rasla hvaležnost.
Ni bilo popolno, pa vendar zelo živo in zelo naše.
Obljubila sem si, da bom večkrat poskusila prisluhniti temu tihemu glasu v sebi —
tistemu, ki ne išče popolnosti, ampak bližino; ki ne gleda na zunanjost, ampak na človeka.
In veste kaj? Svet se ni podrl. Samo mi smo bili malo bolj mirni. In malo bolj povezani.
Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas:
Kdaj v svojem življenju najpogosteje zaslišite tisti tihi notranji glas?
Ga običajno slišite ali ga kdaj tudi preslišite?
Kaj vam najhitreje vzame mir? Red, pričakovanja, vtis navzven … ali kaj drugega?
Kako lahko v vaši družini (ali med prijatelji) ustvarite več prostora za to, kar je res pomembno: za bližino, razumevanje, veselje drug nad drugim?
In še naloga za družine:
Vsak v družini naj izbere en trenutek, ko bo zavestno prisluhnil tistemu tihemu notranjemu glasu in po njem tudi ravnal.
To je lahko: prijazna beseda, pomoč, potrpežljivost, opravičilo, objem, čas za pogovor ali pa samo to, da koga v miru poslušamo do konca.
Na koncu tedna si ob skupnem trenutku podelite, kdaj ste ta glas zaslišali, kaj ste naredili in kako ste se ob tem počutili.
Naj bodo ti dnevi ob izteku leta priložnost,
da se nekoliko ustavimo in prisluhnemo tihemu glasu v sebi.
Ne iščimo popolnosti, ampak to, kar je res pomembno:
iskrenost, hvaležnost, povezanost ...
Ko stopamo v novo leto, naj nas spremlja majhna, a zavestna odločitev,
da bomo drug z drugim gradili več bližine, topline in medsebojnega razumevanja
– kajti prav iz takšnih trenutkov raste dom.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.