Včasih se zdi, da je svet vedno temnejši. 
Več hrupa, več delitev, več strahu.
Veliko govorimo o tem, kaj ne deluje in kdo ima prav. 
Redkeje pa se vprašamo, kaj jaz prinašam v odnos, pogovor in skupnost.
Biti luč ne pomeni biti popoln ali imeti vse odgovore. 
Pomeni pa biti nekdo, ob katerem je drugemu lažje dihati – 
nekdo, ki se zna ustaviti ob stiski in videti človeka.

V eni od družin so zapisali takole:
Ko je eden od naših otrok prišel iz šole, se je že na vratih videlo, da mu je težko. 
Povedal je, da je kljub učenju in trudu pri testu vse pomešal in dobil slabo oceno. 
Ko je pokazal test, ni govoril o oceni, ampak o strahu, da nas je razočaral.

Prva misel bi lahko bila, da bi se moral še več učiti. A sem se ustavila. 
Videla sem njegov trud in razočaranje. Povedala sem mu, da vem, koliko časa je vložil, in da ena ocena ne pove vsega o njem.
 Da to, kar se mu je zgodilo, ne pomeni, da ne zmore. Objela sva se. 
Šele čez nekaj trenutkov je začel govoriti o tem, kje se mu je zataknilo in kaj ga je pri testu zmedlo. 
Skupaj sva pogledala naloge, brez hitenja in brez očitkov – ne zato, da bi takoj našla rešitev, ampak da bi vedel, da v tem ni sam.

Spet drugič sem jaz tista, ki potrebuje luč. To se pri meni največkrat pokaže zvečer. 
Ko je dan že dolg in imam občutek, da sem isto stvar že prevečkrat ponovila, opozarjala in prosila, pa me nihče več zares ne sliši. 
Takrat se v meni začne nabirati vse – utrujenost, napetost in tisti znani dvom, da nisem dovolj dobra.

Čez dan se mi zdi, da zmorem in da ni nič takega. 
Zvečer pa, ko sem že utrujena in ko otroci ne slišijo več, vse to pride na plano. 
Iz mene pride več, kot je namenjeno trenutku – ne samo to, kar se dogaja zdaj, ampak vse, kar se je nabiralo ves dan. 
V takih večerih potrebujem nekoga, ob katerem se lahko ustavim in mi ni treba biti močna. 
Takrat je to mož. V pogovoru mi pomaga poimenovati, kaj me je čez dan zbodlo in kaj sem preslišala pri sebi. 
Ko lahko to izrečem, se tudi umirim.

V vseh teh drobnih trenutkih ni šlo za velike odločitve ali popolne odgovore, 
ampak za to, da se je nekdo ustavil. Da je nekdo videl in bil viden. Da ni ostal sam.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Kdaj sem bil za nekoga »luč« – nekdo, ob katerem drugi lahko zadihal?
Uspem doma najprej videti človeka, ne najprej problema?
Ali prinašam bližnjim (družini, prjateljem, sošolcem ...) upanje? Komu? Kako?
Kako sem lahko drugim "luč"?
Kdo je meni »luč«?

In še naloga za družine ...
Ta teden poskusite vsak dan vsaj nekomu biti v oporo. 
Pogovorite se kako (s poslušanjem brez prekinjanja, s preprosto bližino ali s pomočjo). 
Ni potrebno opravljati velikih dejanj, ampak preprosta dejanja ljubezni. 
Ob koncu tedna se pogovorite, kdaj ste bili drugemu v oporo, drug drugemu luč.
Vabljeni, da v drobnih trenutkih postajamo drug drugemu luč.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.