Besede imajo veliko moč.
Z njimi lahko drugega spodbudimo, potolažimo in mu damo občutek, da je sprejet.
Lahko pa ga tudi prizadenemo in ranimo. Pogosto se zgodi, da v jezi ali razočaranju izrečemo besede, ki jih kasneje obžalujemo.
Ko se ne počutimo slišane ali razumljene, hitro pademo v prepir, očitke ali kričanje.
A prav v takih trenutkih bi najbolj potrebovali, da bi se ustavili,
prisluhnili drug drugemu in poskušali razumeti, kaj se v resnici skriva za izrečenimi besedami.
V eni od družin so zapisali tako:
V naši družini se imamo radi, a včasih postanejo naše besede zelo težke.
Ko nas preplavi jeza ali razočaranje, hitro rečemo kaj, kar drugega zaboli.
Takrat se zgodi, da drug drugega sploh več ne slišimo. Vsak želi povedati svoje in vsak želi, da bi bil razumljen.
Med hčerkama se to zgodi še posebej hitro. Mlajša si zelo želi, da bi jo starejša opazila in sprejela. Rada bi bila zanjo pomembna.
Toda starejša ima pogosto druge interese – rada bere, riše, piše ali je zatopljena v svoje stvari, zapre se v svojo sobo in tam ustvarja ipd.
Takrat se mlajša počuti odrinjeno. Iz te bolečine začne starejšo dražiti in provocirati.
Trka ji na vrata, kriči skozi ključavnico ali kako drugače moti. Med njima nato hitro nastane prepir,
v katerem kričita ena na drugo, se obtožujeta in ponižujeta. Na koncu sta od izrečenih besed ranjeni obe.
Ko smo se o tem pogovarjali, smo spoznali, da v takih trenutkih pravzaprav vsi hrepenimo po isti stvari.
Mlajša si želi biti videna in slišana od starejše, starejša pa želi biti razumljena s strani mlajše.
Zato smo se dogovorili za majhno spremembo:
mlajša se bo skušala ustaviti, preden začne dražiti starejšo, in bo raje povedala, da si želi pozornosti ali igre,
starejša pa se bo potrudila, da jo vsaj za nekaj trenutkov spusti k sebi ali povabi k ustvarjanju, igri.
Tako si lahko druga drugi pokažeta, da se imata radi in sta si pomembni.
Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Kako pa je z besedami pri vas?
Ali se tudi vam zgodi, da v jezi izrečete besede, ki ranijo?
Ali opaziti, kdaj nekdo z neprimernim vedenjem pravzaprav išče pozornost, bližino ali sprejetost?
Kaj lahko naredite, če opazite, da nekdo zafrkava ali žali drugega?
S katerimi besedami lahko ustvarjamo bližino z drugimi?
In še naloga za družine ...
Ta teden poskusite narediti majhen korak v smeri bolj spoštljivega pogovora.
Ko boste začutili, da prihaja prepir ali jeza, se poskusite najprej ustaviti.
Globoko vdihnite in premislite, kako bi lahko povedali svoje misli, ne da bi drugega prizadeli.
Poskusite drug drugega tudi zavestno opaziti, poslušati, kaj vam želi povedati, in pokazati, da vam je mar.
Da boste lažje opazili te majhne korake, skupaj naredite preprost cvet iz papirja.
Na sredino cveta napišite: »Naše besede naj prinašajo mir.« Cvet naj bo postavljen na vidno mesto v vašem domu.
Vsakič, ko se v družini zgodi lep trenutek v pogovoru –
ko se kdo opraviči, koga pohvali, nekoga potrpežljivo posluša ali izreče prijazno besedo – dodajte na cvet nov cvetni list.
Tako bo cvet skozi teden počasi rasel in vas spominjal, kako lahko z besedami gradite mir in bližino.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.