Sporočilo božične noči je pravzaprav vsako leto enako. Ne potrebuje neprestanega posodabljanja kakor naši računalniški programi. Vedno je sodobno in živo. Slišali smo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« Ne bojmo se, dragi bratje in sestre! Bog je z nami. Z nami je v čisto preprosti vsakdanjosti. V jaslih je preprosto znamenje – dete. Bog nam govori, da je v vsakdanjih trenutkih tu med nami, da ve za naše skrbi in da ne potrebujemo izrednih dogodkov, da bi ga srečali. Vabi nas k veselju, ki ga razglaša nebeška vojska: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« O tej preprostosti nam želi spregovoriti tudi letošnja upodobitev jaslic. pravzaprav vsako leto enako. Ne potrebuje neprestanega posodabljanja kakor naši računalniški programi. Vedno je sodobno in živo. Slišali smo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« Ne bojmo se, dragi bratje in sestre! Bog je z nami. Z nami je v čisto preprosti vsakdanjosti. V jaslih je preprosto znamenje – dete. Bog nam govori, da je v vsakdanjih trenutkih tu med nami, da ve za naše skrbi in da ne potrebujemo izrednih dogodkov, da bi ga srečali. Vabi nas k veselju, ki ga razglaša nebeška vojska: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« O tej preprostosti nam želi spregovoriti tudi letošnja upodobitev jaslic.

Že ob vstopu v cerkev ste lahko opazili, da je štalica letos drugačna. Prazna belina in čista pokrajina nam želita spregovoriti o tem, da je Bog med nami v preprostih drobnih stvareh. Za to belino pa se skriva še nekaj. Poglejmo celoto.

Tam, kjer je bil vedno kip Svete Ludovike, soustanoviteljice sester usmiljenk, je tokrat podoba sejalca. Jaslice uprizarjajo priliko o sejalcu, ki je šel sejat. Saj jo poznamo, kajne. Takole pravi: Nekaj semena je padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. 

Prilika govori o Božji besedi, Jezusu, Besedi, ki prihaja na svet. Besedo predstavlja bela tančica, ki prekriva zvočnik in z lučkami ustvarja zvezdo repatico. Bog je Beseda, ki v božični noči stopa na zemljo. Ali bo Beseda rodila sad, je odvisno od naše odprtosti zanjo. Jezus pojasni, kaj pomeni prilika o sejalcu. Tako pravi: K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. V jaslicah vidimo dva, ki nočeta slišati besede in enega, ki išče le prijeten počitek. Po domače rečeno – lenari v senci. No, takšna ignoranca je tisti hudič, ki nam krade tako božjo kot človeško besedo. Tako bližnjega in Boga ne vzamemo za res in beseda ne rodi sadu.

Jezus nadaljuje: Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Ko beseda od nas zahteva napor, ko moramo stati za tem, kar smo slišali, radi pojemo dano ali slišano besedo. In spet ni sadu. Ta podoba je uprizorjena na vrhu, kjer vidimo preganjanje oz. pokol Betlehemskih otrok.

Potem je tu še trnje. Jezus pravi: Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. Ko se zavrtimo okrog pomembnosti in zapeljivosti vsakdanjih skrbi in užitkov, spet ostajamo sami. Preluknjano deblo loči svet sejalca od ljudi, ki so se prepustili pomembnosti, posvetnim skrbem, udobju in užitku. Na stranskem oltarju je podoba tega sveta. Tudi kmet z volom in brano, na jaslicah spodaj, je zatopljen le v svoje delo in ga sejalec ne zanima.

Potem pa se bližamo svetu, kjer Božja beseda obrodi sadove. Da bi jo slišali je potrebna preprostost in ponižnost. Dve drži, ki danes vsekakor ne zvenita sodobno, a sta za srečanje z novorojenim Bogom in bližnjim nujno potrebni. Pot sejalca gre mimo ambona, to je ta prostor, kjer redno beremo Božjo besedo. Tu Beseda prihaja na poseben način med nas, da bi v nas rodila sadove preproste globoke vere. Pred ambonom je Sveti Vincencij, ki je zapustil svoje mesto, da bi nas spomnil, da Beseda ni le za na oltar ali za preteklost, ampak zato, da jo živimo. Vabi nas, da se ji odpremo, se po njej ravnamo. Ob ambonu je podoba Janeza Krstnika, ki onkraj Jordana oznanja, da se približuje odrešenje. Pod njim sta dva starčka, ki se ju Beseda dotakne in se odpravita na pot. Na drugi strani ambona je pastir, ki išče in se vzpenja, da bi kakor Zahej srečal Odrešenika. Sadovi žive besede se kažejo v Samarijanu in Samarijanki, ki poskrbita za človeka v stiski.

Tako smo po različnih situacijah, preizkušnjah življenja in likih prepotovali pot sejalca in prišli do štalice. Polkrožna belina predstavlja Besedo, ki na oltarju vsak dan postaja meso, ko po spremenjenju kruha in vina prihaja med nas pod podobo bele hostije.

Dragi bratje in sestre, želim vam mirne in blagoslovljene praznike. Želim vam, da bi verjeli, da se nam Bog po Besedi ves čas približuje in želi zaživeti med nami. Vzemimo za res besedo bližnjega in dano besedo. Prepričan sem, da smo žejni tudi Božje besede. Vzemimo jo za res. In ne nazadnje potrebujemo tudi Besedo, ki jo lahko prejmemo pod podobo kruha pri sveti maši. Ponovno ovrednotimo ta dar, da bi lahko pogumno in z veseljem hodili skozi življenje, da bo Beseda, ki se je danes ponovno naselila med nami, postala meso v naših življenjih, v naših dejanjih.