Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26
Slišali smo Jezusovo oporoko. Očeta prosi za svoje učence, da bi bili vsi eno, kakor je Oče v njem in On v Očetu. To je Jezusova temeljna želja, oporoka, ko se poslavlja od njih. Za to je živel, to je oznanjal. Prevzel je človeško naravo, da je lahko stopil med nas in hodil z nami. Edinosti ni uresničil le z Očetom, ampak tudi z nami. Iz tega nenazadnje sledi tudi eno najmočnejših njegovih sporočil, tj. da smo med seboj bratje in sestre, o čemer smo razmišljali preteklo nedeljo.
'Biti eno' nas najbrž predvsem plaši. A morda je bolje, da se vprašamo, ali je mogoče ne biti eno. Ko sem o tem razmišljal, mi je prišel na misel stavek iz angleške pesmi Johna Donna – Meditacija XVII No man is an island, ki bi ga lahko prevedli z Nihče ni otok sam zase. Prevoda nisem našel, zato bom prebral le pomenski prevod. Pesem pravi nekako takole:
Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase.
Vsak človek je kos celine, del kopnega.
Če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša,
kot bi se zmanjšal rtič,
kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno.
Smrt slehernega človeka vzame del mene,
ker pripadam človeški vrsti.
Zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat,
komu zvoni; zvoni tebi. (John Donne – Meditacija XVII)
Kako slabo se tega zavedamo, nam govori današnji svet, ki je že ves v vojni. Zdi se, da ostajamo v iluziji, da je na tem svetu mogoče zmagati tako, da nekoga poraziš. A resnica je, da smo na zemlji vedno lahko le vsi skupaj zmagovalci ali poraženci. Če trpi en del sveta, trpijo z njim vsi; če mori en narod, smo vsi del te morije.
Tako pravzaprav ni več vprašanje, ali smo eno ali ne. Eno smo! Nihče ni otok sam zase, vsakdo je del celine. Odprto ostaja le še vprašanje: kakšno enost ustvarjamo. Ali ustvarjamo svet, kjer je prostor za vsakogar ali svet, kjer ni prostora za nikogar?
V tem pa nam lahko pomaga prispodoba o glasbeni skupini. Vanjo vstopajo različni ljudje z različnimi sposobnostmi. Vsak je enkraten in te enkratnosti mu nihče ne more vzeti. Ta je nujno potrebna. Skupina ni večkratnik enakega, ampak seštevek različnih.
Ni vprašanje, kdo v njej je najboljši, ampak kako so člani med seboj uglašeni. Harmonija med njimi ji prinaša lepoto. To pa lahko ustvarjamo le, če se zavedamo, da smo delček celote. Če bo najboljši tudi najbolj glasen, bo pokvaril celoto. Če bo najšibkejši tiho, bo nekaj manjkalo. Le če si bodo vsi med seboj pomagali, lahko ustvarjajo najlepše.
Poleg dejstva, da smo vsi delček celote, je pomembna tudi zavest, da eden vodi skupino in mu je potrebno prisluhniti. Tudi če se nam ne sliši prav, se moramo uskladiti z voditeljem. V glasbeni skupini je to vodja zbora, v našem življenju pa je to vedno Bog. Le če vsi sledimo enemu Voditelju, lahko ustvarjamo harmonijo.
A tudi to še ni vse. Slišati moramo tudi tistega, ki poje poleg nas in loviti ravnotežje celote. Ne zadošča slišati le voditelja skupine. Ob tem pa smo si lahko v oporo tako, da se šibkejši nasloni na tistega, ki je bolj trden in gotov. Le če najboljšemu ni krivica, da pomaga šibkejšemu in šibkejšemu ne, da se mora nanj nasloniti, bo skupina lahko dala največ od sebe.
Nihče torej ni otok sam zase. Le skupaj lahko ustvarjamo nekaj lepega, pa naj bo to v družini, v prijateljstvih ali v družbi. Lepota vsake skupnosti je v prvi vrsti odvisna od sodelovanja in podpore vseh – to je enost. Kjer bo prostor za najšibkejše, bo prostor tudi za najmočnejše. Tako Jezus z učlovečenjem ni izgubil svoje veličine, ampak jo je le še pridobil.
Z enostjo torej nihče ničesar ne bo izgubil. Če jo bomo gradili skupaj bomo pridobili neskončno več. Gradimo torej enost, kjerkoli smo, kakor si jo želi Jezus in kakor jo ustvarja z Očetom.
