Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (Jn 17,11-19)

Da bodo eno kakor midva …

Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta eno on in Oče. Njegovo povezanost z Očetom poznamo. Že kot otrok je ostal v templju pri Očetu. Ko sta ga starša po treh dneh našla, jima je rekel: Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Najbrž je največjo preizkušnjo Jezusova enost doživela v vrtu Getsemani, kjer je Očeta prosil, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Kljub temu je v vdanem hrepenenju po edinosti z Očetom dodal: Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti. Ves čas je imel jasno zavest o tem, kdo je in kaj hoče. Prav tako je jasno sporočal, da vse, kar govori in dela, ne dela sam, ampak v povezanosti z Očetom. K temu je vzgajal in vabil tudi svoje učence. K temu vabi tudi nas.

Kje pa smo mi danes z enostjo oz. edinostjo? Najbrž z nemočjo, včasih mogoče celo z grozo, opazujemo svet, ki se zdi, da je izgubil kompas. Pomislimo najprej na enost v človeku samem. Sinoči je na Evroviziji zmagala Švica. Pevka oz. pevec Nemo v pesmi The Code menda govori od potovanju, ki ga je avtor oz. avtorica začela s spoznanjem, da se ne identificira kot moški ali ženska. Morali smo se navaditi, da je dvom, ali govoriš z moškim ali žensko, normalen. Svet poveličuje razklanost v človeku samem. Če govorimo o Evroviziji, ki sem jo le bežno spremljal ob kratkih poročilih, lahko rečemo, da gre za diktaturo telesnosti. Nobene sledi o kakšni harmoniji in enosti ni. Vse je ena sama razklanost. Kaj se nam pravzaprav dogaja?

O enosti govorimo tudi v zakonski zvezi. Tudi ta je, bi lahko rekli po domače, 'šla po gobe'. Pri malih otrocih ne veš, kdo je mama in kdo ata, kdo ga bo v vrtcu lahko prišel iskal in kdo ne. Ločitve so nekaj najbolj običajnega. Zdi se, da komaj kdo verjame, da je zakonska zveza trajna. Lahko si predstavljamo, kako daleč je potem življenje v zakonu od svojega bistva, tj. da dva postaneta eno.

Če pogledamo v domačo ali svetovno politiko, doživljamo enako razklanost. Nobene norme ne držijo več. Lahko bi rekli, da vsak berač svojo malho hvali. Vse je enako res in dobro. Kljub vsemu najbrž dobro vemo, da ni tako.

Globoko v nas leži želja, da bi bili eno: eno v sebi in sami s seboj v miru; eno v prijateljstvih in zakonih, da bi bili slišani in razumljeni in da bi razumeli; eno v družbi, kjer bi zmogli v dialogu graditi skupen dom. Kaj se je zgodilo, da smo vedno dlje od edinosti? Kako to, da je prišlo do popolnega razcepa človekove osebnosti in da nanjo celo prisegamo? Ali ima Jezus odgovor na to?

Mogoče je dobro, da se najprej vprašamo, kako smo v preteklosti enost običajno razumeli in kako smo jo uresničevali. Ko se je pred desetletji nekdo slabo počutil v svoji koži in je začel izražati svoje nagnjenje k istemu spolu, smo kot družba odreagirali enoumno: To se ne sme! To ni dobro! Ko je v družini oz. zakonskem odnosu zaškripalo, smo rekli: Potrpi! V družbi pa smo se vedno ločevali na leve in desne ter preprosto drug drugega obsojali. Eden je imel prav, drugi se je pač motil, odvisno na kateri strani si bil.

Če skušamo to nekoliko analitično razumeti, lahko rečemo, da je človek vedno celota treh vsebin: telesne, duševne ali čustvene ter duhovne ali razumske. Kdo je v preteklosti vladal? Komu smo dali oblast? Razumu. Stvari smo določili in tako je moralo biti. Razum je vodil telo in povozil čustva oz. doživljanja. Prav je bilo tisto, kar smo tako ali drugače utemeljili z razumom. Kaj pa počne svet danes? Vajeti smo prepustili telesu oz. doživljanju. Na Evroviziji smo lahko videli popolno diktaturo telesnosti in neobvladljivega čustvovanja. V podobnem duhu se dogaja razpad enega ali drugega odnosa. Ker nekdo čuti drugače, si poišče drugega partnerja. Nenazadnje je isto tudi v svetovni politiki. Vsakdo si hoče z orožjem tj. 'telesno' vzeti pravico nad drugim. Razum je postal popolnoma postranska stvar.

Kje je rešitev? Najbrž nam je v Cerkvi najbolj domača tista smer, ki jo poznamo in smo jo s ponosom uporabljali. Tako ali drugače prihajamo do zaključkov v glavi z razumom in pravili. Utemeljimo, kaj je prav, in vihtimo z 'resnico' nad drugimi. A zavedati se moramo, da je prav ta diktatura razuma pripeljala do zloma, v katerem danes živimo. Apostol Pavel je v pismu Galačanom zapisal: Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. … Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Pavel govori o svobodi, ljubezni, Duhu! Vse to zahteva veliko več kot 'razumarsko' držo. Uskladiti telo in duha ne pomeni zatreti telo, ampak v poslušanju telesa in doživljanja z Duhom voditi oboje. Pravzaprav je nujen dialog v nas samih. Iz ene ali druge skrajnosti moramo stopiti v dialog s tem, kar se nam dogaja in vse to voditi v Duhu. V času pričakovanja Svetega Duha prosimo, da bi zmogli najti enost, za katero prosi Jezus. Prosimo za enost v nas samih, naših skupnostih in zakonih ter za enost v svetu.