Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede

Jezus ljubezen do Njega povezuje s tem, da se držimo njegove besede. Njegova beseda je beseda o ljubezni. Lahko bi rekli, da nam spet naroča, naj se ljubimo med seboj, kakor nas je On ljubil. Držati se njegove besede pomeni ljubiti.

Tako se vračamo k besedi pretekle nedelje, ko smo razmišljali, kako Jezus ljubi.

• Njegova ljubezen ni le čustvo, ampak je dejavna: Jezus ne ostaja pri besedi, ampak ljubezen živi vsak trenutek. Učencem je umil noge, grešnikom je odpuščal, prenašal je nerazumevanje in dovolil, da ga izdajo in križajo, ne da bi prenehal ljubiti.
• Ljubezen je v ponižnem služenju: Ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Ni iskal pomembnosti, ne koristi.
• Ljubezen, ki odpušča: Jezus je ljubil tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ko so ga učenci zapustili in celo, ko ga je Juda izdal.
• Ljubezen, ki je zvesta do konca: Jezus se pred križanjem ne umakne, ne zbeži, ampak na križu vidi dopolnitev svoje ljubezni.
• Ljubezen, ki sprejema sovražnike: Za Jezusa smo vsi med seboj bratje, povabljeni, da ljubimo tudi sovražnike.
• Ljubezen, ki gradi skupnost: Zadnje Jezusove besede so: Glej tvoja mati oz. glej tvoj sin. S tem ustanavlja občestvo Cerkve.

Vse to poznamo. Najbrž pa pogosto pozabljamo na to, kar naj bi bilo temelj naših odnosov in je med najbolj revolucionarnimi Jezusovimi idejami: da smo vsi bratje in sestre med seboj, ker smo otroci istega Očeta, ki je v nebesih. Bratstvo je temelj vsake skupnosti. Le če nam je drugi enakovreden, lahko z njim gradimo prijateljski, ljubeči odnos. Nasprotno pa, če drugi ni sestra ali brat, je to temelj za vojno. Vsaka vojna se začenja tako, da drugega najprej naredimo za sovražnika, potem pa ga razčlovečimo. Ko drugi ni brat in sestra, ko je sovražnik in dovolimo, da v naših očeh ni več človek, je konce ljubezni, konec miru in konec skupnosti.

Ob tem mi prihaja na misel Frančišek Asiški, ki je šel v času križarskih vojn leta 1219 peš na pot, da se je srečal s sultanom Malikom al-Kamilom. Sultan je bil pripravljen sprejeti mir, medtem ko ga krščanski voditelji niso sprejeli. Spomnimo se tudi Matere Terezije, ki je dobila Nobelovo nagrado za mir. Vzpostaviti je želela svoje skupnosti tudi na Kitajskem. Med enim od teh obiskov leta 1969 jo je eden od visokih članov Komunistične partije vprašal, kaj meni o komunistih. Odgovorila je: »Božji otrok je, moj brat in moja sestra.« Ko je sogovornik presenečeno vprašal, od kod ji takšno mnenje, je pojasnila: »Od Boga samega. On je rekel: 'Resnično, povem vam: kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'«

Ko gledam razdeljenost v naši državi in svetu, sem prepričan, da nam manjka predvsem drža kristjana, ki bi morala biti v tem, da je drugi vedno brat in sestra. Če nismo sposobni niti poslušati drugega, kot se je to zgodilo naši predsednici v Bruslju, potem smo na pragu vojne. Če smo razdeljeni na levo in desno, ne bomo gradili skupnosti. Nasprotno, ustvarjamo vse pogoje za bratomorno vojno. Če je drugi brat oz. sestra, nas zanj skrbi. Nikoli nam ni vseeno, kaj se z njim dogaja. To je vodilo ljubezni. Naj bo drugi še tako drugačen, če me zanj skrbi, bova lahko prišla skupaj. Če ga preziram, zame ni več brat ali sestra, potem je konec odnosa.

Frančišek Asiški je sultanu pokazal, da ga spoštuje kot brata. Drugačna vera zanj ni bila ovira, pa čeprav sredi vojne in spopadov med muslimani in katoličani. Mati Terezija se je zavedala gorja, ki ga je Cerkvi na Kitajskem povzročil komunistični režim, vendar je bil zanjo drugi vedno brat in sestra, nikoli sovražnik.

Prosimo Gospoda, da bi njegovo besedo vzeli za res in v drugem videli brata in sestro!