Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Držati se božje besede

V današnjem evangeliju mi stopata v ospredje dve Jezusovi trditvi. Prva: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Druga pa: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« V teh dveh mislih vidim podobo pristnega kristjana, kristjana, ki je sposoben nagovoriti tudi človeka današnjega časa. Prva pravzaprav govori o poti do uresničenja druge. Držati se Božje besede je ključ do tega, da je Bog z nami. Ko je Bog z nami, je v nas mir, ki ga lahko da le On. Svet tega miru ne pozna.

Ko sem razmišljal ob današnjem evangeliju sem prejel prošnjo za srečanje s skupino staršev iz notranjosti Slovenije. Ljudi ne poznam. Organizatorka srečanja pa mi je glede teme napisala naslednje: »Vsi po vrsti izkušamo, da nas vsakodnevne službene, gospodinjske in starševske obveznosti izčrpavajo in nas hkrati oddaljujejo od Boga in najbližnjih (moža in otrok). Nekako se v nas poraja hrepenenje po tem, da bi moč za vsakodnevne napore črpali iz Boga. Zaznavamo namreč, da se zanašamo na svoje lastne moči, ki pa so zelo omejene in hitro pojenjajo - posledično doživljamo izčrpanost in tudi "obveznosti", ki bi nam morale biti nekako v veselje postanejo breme. Kako torej živeti iz moči Boga v zahtevah tega sveta in kako v tem divjem svetu ohraniti živ odnos s svojim zakoncem, otroci in Bogom.«

Dobro opisani problemi kristjanov danes, kajne? Če bi prevedli v besede današnjega evangelija, bi se vprašanje lahko glasilo: Kako najti mir? Kako čutiti Boga, ljubečega Očeta? Kako biti v ljubezni z bližnjimi? Jezusov odgovor v evangeliju je zelo preprost: Držite se moje besede. A kaj je to?

Prva težava, ki jo vidim v današnjem kristjanu je, lahko bi rekli, sindrom apostola Petra, ki ne more sprejeti trpljenja. Križ smo izrinili iz naše zavesti. Če je bilo v devetnajstem stoletju češčenja križa in Jezusovega trpljenja moderno, mogoče celo pretirano, pa v enaindvajsetem stoletju križa preprosto ne sprejemamo. Nasedli smo iluziji sveta, da je mogoče živeti brez bolečine, brez težav in križev. Že sam Mirenski Grad govori o tem, da kristjan ne more hoditi skozi življenje brez križev. Pot na Grad pelje po postajah križevega pota, ki se končajo s svetimi stopnicami. Na vrhu je cerkev posvečena Žalostni Materi božji. Torej držati se Jezusovih besed pomeni najprej okleniti se križa in iti z njim skozi življenje. Brez naporov, težav, bolečin ne moremo živeti.

Drugo težavo vidim v razumevanju ljubezni. Spomnimo se dveh sinov in dobrega očeta v priliki o izgubljenem sinu. Kristjani se največkrat najdemo v vlogi starejšega sina. Ta na glas razmišlja o krivici, ki se mu godi in pravi očetu: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« Podobno tudi kristjane jezijo mlajši sinovi, ki si danes privoščijo vsemogoče. Zagrenjeni ugotavljajo, da od napora nimajo nič drugega, kot očitke vesti, da še vedno niso dovolj dobri.

Mislim, da se nam zalomi, ker ne beremo evangelija v pravi luči. Ljubezen razumemo kot skupek zapovedi in prepovedi. A Jezus nas vabi v globino, v naš notranji svet. Zato je naklonjen mlajšemu sinu, ki išče odgovor, pa čeprav 'blodi' po svetu. Samo kdor išče bo našel! Naših odnosov, vključno z odnosom do Boga, ne moremo graditi, ne da bi poslušali svoja hrepenenja in iskali najgloblje odgovore nanje. Notranji svet čustvovanja, doživljanja, hrepenenj mora biti del našega neprestanega razmišljanja in iskanja. A kristjani bi vse to radi poenostavili. Ostajamo pri pravilih in se počutimo ujetniki pretesnega doma ob Očetu.

Potem pa je tu še tretja težava, zakaj ne najdemo moči in miru za vse izzive. Življenje hočemo voditi po svoje! Ko ne sprejemamo križa in notranjega sveta, je logična posledica, da vse držimo v svojih rokah. A življenje ni v naših rokah. Bog ima za nas načrt. V Njem lahko najdemo svoje poslanstvo, a ne brez Njega. Ko stvari ne gredo, kot se nam zdi, da bi morale, nam Bog samo sporoča, da je On gospodar, ne mi. Vabi nas, da načrt sprejmemo in začnemo z Njim sodelovati.

Evangelij nas torej vabi, naj se držimo Božje besede in obljublja mir. Pot križa, pot iskanja prave ljubezni in sprejemanja božjega načrta je pot Božje besede. Oklenimo se je in zagotovo bomo našli mir, ki ga svet ne more dati.