Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!« (Jn 15,9-17)

… da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno

Tudi evangeljski odlomek današnje nedelje razumem kot lepo nadaljevanje dveh prejšnjih nedelj. Z besedami: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni!« Jezus na nek način povzema to, kar smo lahko razmišljali ob priliki o dobrem pastirju in trti. Vabi nas, da ostanemo v njegovi ljubezni. Pojasni nam, čemu si tako zelo prizadeva, da bi ostali v njegovi ljubezni. Pravi: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«

Poglejmo, kako smo preteklo nedeljo razumeli prvi del tj. ostati v njegovi ljubezni:

• spolniti Očetovo voljo oz. živeti načrt, ki ga je pripravil za nas,
• veseliti se odrešenja, ki nam ga prinaša,
• živeti ljubezen, ki nas jo uči.

Ker se hitro oddaljimo od tega, kakšna je božja ljubezen, se ustavimo ob misli: kako pa je Oče ljubil Jezusa, svojega Sina. Očetov odnos do Jezusa lahko opišemo takole: Oče, Bog, je svojega Sina poslal na zemljo, da je postal človek. Zaupal ga je Mariji in Jožefu. Marija ga je spočela še preden sta bila poročena z Jožefom. Potem je dopustil, da se je rodil v pastirskem zavetišču in bil položen v jasli. Sin se je ponižal, da je izpolnil Očetovo voljo. Bog je postal stvar, odvisen od ustvarjenega človeka. Moral je bežati v Egipt. Tam je bil skupaj z Marijo in Jožefom tujec. Očetova ljubezen je poskrbela za opozorila, ki so ga obvarovala pred Herodom. Gotovo še kdaj, ko niti ne vemo. Tako sposobnega Sina, kot je Jezus, je očetova ljubezen 'zaprla' v mizarsko delavnico. Mar ni imel kakšne boljše službe zanj, bi rekli danes. Vsa ta pot je bila pot odrešenja za ves svet. Jezus je prinesel odrešenje. Ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga odrešil. Prinaša odpuščanje in ne obsodbo. Oče mu je podaril moč, da je delal čudeže in izganjal hude duhove. Potem pa ga je prepustil na milost in nemilost judovski shodnici. Verska in civilna oblast sta ga obsodili na smrt in ga dali pribiti na križ. Oče ga je tretji dan obudil iz groba. Bog je človeka ljubil do konca, da bi nas naučil ljubezni, v kateri bomo našli veselje.

Ta ljubezen je zelo drugačna od naših predstav o ljubezni. Preveč krutega je v življenju božjega Sina, da bi z lahkoto rekli: Oče je ljubil sina. Zelo se moramo ustaviti, da bi dojeli, da gre za ljubezen. Negativna dejstva se sicer prepletajo z očetovsko skrbjo. Vendar zakaj je toliko težkega, temnega in celo grozljivega v življenju božjega Sina? Kako lahko še vedno govorimo o ljubezni? Odgovor je najbrž v tem, da Oče ljubi Sina tako, da ga v preizkušnjah in trpljenju vzgaja za ljubezen.

Po isti ljubezni smo povabljeni, da rastemo tudi mi. Zato Jezus pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Apostoli so to izkusili na lastni koži. Šli so skozi podoben mozaik Božje ljubezni. Mozaik, ki je sestavljen iz zlatih in 'robatih' kamenčkov. Kakor je Jezus pomagal učencem, da so lahko odrasli v zrele oznanjevalce, jih je tudi prepuščal trpljenju in razočaranjem. Nazadnje so zvestobo Bogu potrdili z mučeniško smrtjo, ki je bila odraz Jezusove ljubezni do njih. Vse to pa z enim samim ciljem: »Da se njihovo veselje dopolni.«

Ali verjamemo, da je takšna ljubezen naše veselje? Najbrž nam tega veselja manjka, ker tako težko sprejemamo božjo logiko ljubezni, ki gre vedno po poti križa. Mar nismo prav zaradi premajhnega veselja nad božjo zamislijo življenja soustvarjalci zmede v današnjem svetu? Pomislimo na svet, ki gleda na:

• evtanazijo kot nekaj normalnega,
• splav kot dobro rešitev in pravico,
• istospolne poroke kot dokaz strpnosti,
• pravico do izbire spola kot svobodo.

Nad vsem tem se lahko zgražamo. Lahko se zbiramo na shodih in protestiramo s transparenti. Najbrž pa je vprašanje globlje: ali verjamemo, da je Jezusova pot ljubezni, ki nas ne obvaruje trpljenja, tudi pot veselja. Mar ne tudi sami pogosto izbiramo lažjih poti? Mar ni tudi nam trpljenje pogosto krivica? Prepričan sem, da je najboljše orožje proti vsem zablodam današnjega časa vesel kristjan. Ali ga svet pozna? Ali zmoremo ljubiti kljub temu da je ljubezen pogosto križana? Prinašajmo svetu veselje, ki nam ga s svojim zgledom ljubezni podarja Bog.