Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)
Čeprav ta odlomek v Janezovem evangeliju ni zapisan po poročilu o Jezusovi smrti, se zdi, kot da Jezus odhaja in daje učencem zadnja naročila. Zato najbrž tudi beremo ta besedila pred vnebohodom, ki se mu bližamo. Učencem obljublja 'drugega Tolažnika', ki bo ostal z njimi. Najprej sem se ustavil pri tej misli. Jezus ne govori učencem o tolažbi le zato, ker ga bodo pogrešali, ampak zaradi sveta in življenja, v katerem bodo doživljali stiske.
Prvo vprašanje, ki se mi ob tem rodi je, ali kristjani razumemo to napoved? Jezus je povedal, da bomo v svetu doživljali stisko, zato potrebujemo duha Tolažnika. Ali se vam zdi, da kristjani stisko v svetu razumemo kot nekaj logičnega in samoumevnega? Mislim, da ne. Stiska, trpljenje, nerazumevanje ipd. nas vedno znova potarejo in spravijo v stanje čudenja in spraševanja, zakaj se to dogaja. Jezus pa je to napovedal in zato nam pošilja duha Tolažnika!
Drugo, kar preseneča je, da je duh Tolažnik Duh resnice, Duh, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Tolažba je torej v Resnici, ki je svet ne bo želel sprejeti. Ob tem se mi postavi drugo vprašanje tj., ali imamo kristjani navado, da se v stiski zatečemo k resnici? Ali iščemo rešitev v resnici, ko pride do konfliktov in preizkušenj? Jezus nam na drugem mestu pravi, da nas bo resnica osvobodila.
Mislim, da je oboje za nas precej problematično: tako napoved trpljenja kot obljubljena tolažba. V stiski nam svet ponuja vse mogoče rešitve, kristjani pa se jih skupaj z njim oklepamo. Živimo v prepričanju, da mora biti vse lepo in prav. In vendar sta stiska in trpljenje del našega bivanja, kar ne pomeni, da se moramo temu vdati. Tudi Jezus je ozdravljal in lajšal trpljenje. Vendar pred njim nikoli ni bežal. Še posebej ne, ko je to zahtevala zvestoba resnici in ljubezni.
Mogoče se prepričanje, da mora biti vse prav, kaže v naših odnosih, ki se začenjajo v družini. Mislim, da smo na zaplete v družini razvili splošen odziv. Težkim temam se hitro izognemo in če je le mogoče poiščemo krivca zunaj sebe. Če kdo opozarja na probleme, to označimo za nesramno in nekulturno. Tako se težave množijo. Problemov ne rešujemo. Družine razpadajo, v Cerkvi pa na to ne odgovarjamo.
Jezus je jasen. Duh resnice, ki ga pošilja, ni svetu všečen, je pa edina tolažba. Tolažba je v resnici, ne v begu pred njo. Saj vemo, kdo beži pred resnico, hudič! Torej je naša naloga, da se oklenemo Duha resnice in vedno iščemo pot do nje v naših odnosih, družinah in družbi. Mimo resnice ne bomo našli nobene prave tolažbe.
Nazadnje nas Jezus imenuje sirote. Ko govori o svojem slovesu, nas vidi kot sirote, ki potrebujejo varstvo. Naše varstvo je spet Resnica, ki je svet ne pozna, je duh Tolažnik. Če nočemo biti kot izgubljene sirote, se torej moramo naslanjati na Duha resnice, duha Tolažnika.
Čeprav smo razvili različne oblike diplomatskega prikrivanja težav, je pot do tolažbe in miru za Jezusa jasna. Vedno gre skozi soočenje z resnico do vstajenjskega jutra. Pot resnice je vedno težka, vendar osvobaja. Naj se je v veri, da je duh Tolažnik Duh resnice, oklenemo in vztrajno hodimo po njej.
