Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)
Evangelist Janez pravi: »Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje,« je Jezus učencem izročil novo zapoved ljubezni. Kljub Jezusovi srčni želji, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, mora dvorano zadnje večerje zapustiti izdajalec, da lahko sploh preda učencem najdražje sporočilo, naj med njimi vlada tista ljubezen, ki jim jo je sam pokazal. Niti Jezusu ne uspe, da bi okrog sebe zbral ljudi, ki bi mu v celoti sledili. Mnogi so odšli že prej, ostalo jih je dvanajst. A tudi med temi je Juda, ki povabila k ljubezni ni sprejel.
Preteklo nedeljo smo razmišljali, da smo ob zgledu Svete Trojice povabljeni k edinosti. Mogoče je dobro, da se danes ustavimo ob 'ugovorih' proti edinosti. Včasih smo namreč krivični, ko tistega, ki ne uspe ustvariti edinosti, obsodimo, da ni za dialog. Drugič spet rečemo, da je nekdo težak za skupno življenje. Tretjič spet, da mora pri nekom biti vse po njegovo. Jezus nam s svojimi učenci kaže poleg uspeha tudi na neuspeh. Govori nam o žalostnem porazu, ko ga kljub njegovi neskončni ljubezni eden izda, drugi zataji, večina pa se razbeži. Učenca na poti v Emavs še vedno razmišljata o odrešeniku, ki bo z močjo rešil Izrael, ostali učenci se zapirajo v strahu in se vračajo k ribiškim mrežam. Torej je Jezus v marsičem neuspešen pri ustvarjanju skupnega občestva. Kljub neskončni ljubezni, je vse zelo krhko. Za ljubezen morata očitno biti vedno dva! Za gradnjo edinosti so potrebni skupni temelji. Če jih eden ali drugi zavrača, edinost ni mogoča.
Pomislimo, kaj je Juda odneslo iz dvorane? Na pot za Jezusom ga je privedlo globoko hrepenenje po ljubezni, ki jo je ta odseval. A pot za njim si je predstavljal drugače. Najbrž je v njem videl priložnost za dober položaj, zato se je najbrž tudi zavzel za skrb za skupen denar. Od Jezusa se je oddaljil že s tem, da mu je denar pomenil več kot prijateljstvo. Zavrtel se je okrog svojih koristi in pri tem ni videl poti ven.
Že ob samem Judu lahko vidimo, da je Jezusovo povabilo k ljubezni obsojeno na propad takoj, ko se pred ljubezen postavita korist ali denar. Pri tem je Jezus popolnoma nemočen. Čeprav ve, da to Juda vodi v propad, mu tega ne more preprečiti. Takšne drže ne more preprečiti tudi nikomur izmed nas. Kljub temu da zaradi koristi in denarja propadajo prijateljstva, nam Bog pušča svobodo. Zelo nevarno pa je, da v paru ali skupnosti zaradi takšne 'judeževe' drže, z željo da bi bili skupaj, popuščamo v doslednosti. Za Jezusa je vedno vodilo ljubezen!
Poleg ljubezni je vodilo tudi, kaj Oče hoče od posameznika. Sama ljubezen pravzaprav ne zadošča za pristen odnos. Mati Marija je Jezusa zagotovo imela zelo rada. Zato ga je vzgajala z jasno mislijo, kaj naj stori. Vendar se je morala poleg ljubezni učiti tudi prepoznavanja Božjega načrta zanj. V ljubezni je bila prepričana, da bo kot dvanajstletni deček odšel iz templja skupaj z njima. Pri tridesetih je v istem duhu pričakovala, da bo na svatbi poskrbel za vino. Jezus pa opozarja, da ljubezen ne zadošča. Četudi bi nekaj naredili iz ljubezni, mogoče za to ni pravi čas, ker Oče hoče drugače. Čeprav se o tem redko sprašujemo, je to zagotovo temeljno vprašanje edinosti. Ne kaj mi hočemo, ampak kaj Bog. O najinih potezah naj bi odločal Očetov, ne moj ali tvoj načrt.
Potem je tu še vsaj ena pogosta ovira za edinost. Spomnimo se Petrove reakcije, ko mu je Jezus povedal, da Oče od njega pričakuje, da sprejme trpljenje in smrt na križu. Petru je križ zbujal strašen odpor. Jezus ga trdo zavrne, naj se ne pusti ujeti hudiču, ki mu ponuja lahke rešitve. Pot ljubezni je vedno tlakovana tudi s trpljenjem. Kdor križa na sprejme, ne more graditi odnosov v ljubezni in edinosti. Koliko prijateljstev propade, ko je potrebno za skupno pot sprejeti križ odpovedi, rasti, preseganja sebe itd.
Ob današnjem evangeliju vidim torej vsaj dve sporočili. Prvo je v tem, da Jezus ne more nikogar prisiliti v ljubezen. Juda povabilo zavrne in gre po svoje. Kdor pa povabilo sprejme, ne more graditi odnosa na kompromisih. Za ljubezen je potrebna odločitev in izbira:
Ostanimo v dvorani zadnje večerje in vztrajajmo v šoli Jezusove ljubezni.
