Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.« (Jn 10,1-10)

Biti pastirji, biti vrata, …

Danes je nedelja dobrega pastirja in duhovnih poklicev. Tokratne proste dni ob koncu aprila smo romali po severni Italiji. Sveto mašo smo obhajali v rojstnem kraju sv. papeža Janeza XXIII., na grobovih sv. Ambroža in sv. Avguština. Ob teh zgledih in današnjem evangeliju o Jezusu, dobrem pastirju, je vprašanje, kakšen naj bo današnji 'pastir', še bolj živo. V tej luči se zdi Jezusova beseda o sebi, da je On vrata, še bolj jasna.

Če govorimo o zgoraj omenjenih svetnikih, lahko najprej rečemo, da so bili moški v pravem pomenu besede. Bili so možje besede, ki so jo sami udejanjali, besede, ki je bila jasna, trdna in vedno temeljila na Resnici. Kam je šla danes ta moška beseda v Cerkvi? Zakaj ni 'pastirjev', ki bi dajali vtis zdrave moškosti?

Vsi trije svetniki so se odločno borili proti nasprotovanju in zmotam. Sv. Ambrož in sv. Avguštin sta se morala spopasti s prvotnimi krivoverstvi v Cerkvi in sta oba ob tem tvegala življenje. Sv. Janez Dobri pa je premagoval okostenelost Cerkve. Prepričan sem, da je danes v Cerkvi ogromno nedoslednosti, ki je še bolj strupena kot krivoverstva. A se proti temu nihče ne bori, še več, poveličuje se populizem in ustvarja idole, zvezde, ki minevajo, kakor utrinki.

V tej luči je prispodoba o Jezusu, ki zase pravi, da je vrata, zelo pomenljiva. O kakšni drži govori? Poglejmo nekaj pomenov vrat:

Vrata so preprosto tam. Podoba vrat, govori o prostoru, ki je za njimi in govori o njem. Vrata ne hodijo za tistimi, ki stopajo v prostor. Lahko vabijo v prostor ali iz njega, vendar ne tekajo za obiskovalcem.

Jezus pravi: Kdor vidi mene, vidi očeta. Jezus ne oznanja sebe, ampak kaže na Očeta. Pravi, da ne govori on, ampak po njem govori Oče. Jezus svoje učence, ko so drugi zaradi trde besede začeli odhajati, samo vpraša: Ali hočete oditi tudi vi?

Ali je naša drža takšna, da lahko drugi v nas prepoznavajo Boga? Ali znamo oznanjati jasno in dostikrat bolečo Besedo, ne da bi jo prilagajali poslušalcem? Ali tvegamo stati, ne da bi tekali za verniki, ki ne sprejemajo Evangeljskega nauka, ali v skrbi, da bomo priljubljeni, izgubljamo verodostojnost?

Vrata jasno kažejo mejo med znotraj in zunaj. Nakazujejo prostor in ga zavarujejo. Kjer ni vrat, se prostor ne konča. Vrata vabijo v jasno zamejen prostor.

Jezus ne more prilagajati pogleda na svet. Tisti, ki vstopa, mora vstopiti tam, kjer vrata so, kjer je On, ki je pot, resnica in življenje. On je torej vrata, ki jasno nakazujejo smer in mejo. Kdor stopi skozenj, bo našel življenje, bo našel Očeta, ki ga išče. Ni mogoče vstopiti kje drugje.

Ali se kot kristjani resnično razlikujemo od nekristjanov? Žal so naše drže predvsem zunanje. Jezus ni bil prepoznaven zaradi statusa, politične pripadnosti in ustvarjanja sovražnikov okrog sebe. On je bil preprosto drugačen. V čem smo drugačni, če odmislimo naš politični nazor in zakramentalno življenje? Ali je naša podoba, nas moških in žensk, v globini resnično drugačna od nevernih?

Vrata niso nič, vse je prostor, v katerega vabijo. Vloga vrat je tiha prisotnost, neopazno varovanje prostora. Vrata niso cilj, ampak le pot do cilja. Govorijo o izredni ponižnosti in predanosti služenju.

Jezus je predan Očetovi volji celo v trpljenju. Kar hoče Oče, to naj se zgodi. Ne vrši svoje volje. Vsakogar, ki gre za Njim, vabi, naj se odpove sebi. Jezusovo življenje je v celoti podrejeno Očetu.

Tudi pot vernika, ki je pot za Jezusom, je pot ponižnosti. Kakor Jezus stopa za Očetom, tako Marija stopa za božjim klicem. Zgodi se tvoja volja, naj bi bil vzklik vernika, ki stopa skozi vrata k Očetu. Ali smo kristjani po tem prepoznavni?

Nedelja duhovnih poklicev nas vabi, da se vprašamo, kakšne pastirje iščemo in kakšni verniki želimo biti. Bojim se, da je kriza duhovnih poklicev predvsem v identiteti prvih in drugih. Vstopimo skozi vrata, da se navzamemo duha našega Dobrega Pastirja!