Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30
Evangelij nam danes prinaša prisrčno podobo dobrega pastirja in njegove črede. Čeprav ne doživljamo teh prizorov v svoji bližini, pa si lahko predstavljamo, kako tesno povezanost ustvarja odnos med pastirjem in ovco. Ovca se mora odtrgati od še tako dobre paše, če jo pastir žene naprej. Zaupati mu mora, da jo pelje na boljši in varnejši kraj. Lahko v tistem trenutku zanjo to ni najboljše, a je potrebno zaradi drugih ipd. Zaupati mora, da dobri pastir vedno poskrbi za vse. Zaupanje je temelj odnosa, o katerem govori Jezus, ki pravi, da ovce poslušajo njegov glas, da jih pozna, one pa hodijo za njim.
Če prenesemo to podobo na odnos med nami duhovniki in verniki, če hočete med menoj in vami, ne vem, če je ravno takšen. Danes smo se verjetno vsi navadili električnih pastirjev oz. njihove logike. Naše krščanstvo je v veliki meri podobno čredi, ki se pase v ogradi varovani z električnim pastirjem. Zdi se, da je to veliko bolj udobno. Obnašamo se, kot da vsi dobro vemo, kje smo, kaj potrebujemo in da je dobro, če nas pastirji pustijo pri miru.
Papež Frančišek je pogosto poudarjal, naj bomo Cerkev v izhodu, Cerkev na poti. Ob tem se nujno pojavi vprašanje, za kom naj gremo. Kakšni naj bodo pastirji, je v petem stoletju zelo nazorno govoril papež Gregor Veliki. V svojem 'Pastirskem pravilu' (Regula Pastoralis) opozarja na tri glavne napake slabih pastirjev:
Gregor je bil izredno občutljiv na nevarnost duhovnega napuha pri cerkvenih voditeljih. Dejal je, da kdor ni notranje očiščen in skromen, lahko bolj škoduje kot koristi: "Nepoklicani in nevredni duhovniki bolj ranijo Cerkev kot kateri koli zunanji sovražniki." Uči nas, da je pravi pastir tisti, ki živi za ovce, ne od njih. Slab pastir izkorišča, molči, ko bi moral govoriti, in išče ugodje, ne križ. Njegova kritika je še danes zelo aktualna. Tudi papež Frančišek se je pogosto skliceval nanj, ko je opozarjal na karierizem, klerikalizem in duhovno lenobo.
Vse te nevarnosti so najbrž razlog več, da ste verniki raje na zagotovljenem pašniku, v varni razdalji, ograjeni z električnim pastirjem, tj. s pravili in navadami. Nevarno je, da znotraj ograjenega, od zdavnaj postavljenega, ni ostalo nobene dobre paše več. Gotovo ste že videli, kako živina, če je predolgo na enem mestu, uniči ne le travo, ampak tudi rušo. Čeprav je lažje in marsikomu ljubše ostajati na mestu za varnimi plotovi oz. znotraj električne ograje, pa je nujno, da smo Cerkev na poti. Le tako bomo lahko našli ustrezno hrano zase in bili luč tudi drugim.
Druga nevarnost tudi kot posledica nezaupanja pa je, da se pastirji odmikamo v svoje višave, kjer skrbimo le še zase in za lep videz. Vsak tesnejši osebni odnos je hitro označen za odvisnost, pretirano navezanost ali celo zlorabo.
Mislim, da nam tako današnja božja beseda kot Jezusov zgled dajeta spodbudo, da je potrebno poglobiti odnos med pastirjem in ovcami. Pomembno je, da se vprašamo, kaj naj storimo, da bomo pastirji vredni zaupanja in da boste verniki zaupali, slišali naš glas in stopali po boljših pašnikih, bolj varno, zdravo in veselo. Naj nam odzvanja Jezusova preprosta beseda: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Naj spreminja tako nas pastirje kot vas vernike.