Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30
Ob današnjem evangeliju me najbolj nagovarja misel, da sta Jezus in Oče eno. Mislim, da je želja po edinosti in enosti z bližnjimi nekakšna pra-želja. Mar si otrok ne želi najbolj da bi bila ati in mami eno?! Prav tako si fant in dekle želita postati eno in to v zakramentu zakona tudi potrdita. Sam sem si vedno želel, da bi gradil občestvo, ki bo med seboj povezano, kakor beremo o prvih kristjanih: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Takšno občestvo je bila tudi Jezusova temeljna želja. A ta želja ni vedno lahko uresničljiva. Celo v Sveti družini se je kdaj zapletlo. Kot otrok je moral Jezus podučiti Marijo in Jožefa, ko sta ga iskala: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki je nekakšna oporoka, bi lahko povzeli v njegovo misel: Da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno.
Ko tako opazujem svet in Boga se sprašujem, kako doseči edinost, ki si jo vsi želimo. Odgovor se nam mogoče zelo jasno pokaže že ob pogledu na Boga. On je občestvo treh oseb, ki so med seboj v popolni harmoniji. Mogoče lahko prav ob Sveti Trojici razmišljamo, kako smo lahko tudi mi skupaj eno.
Prva podoba Boga, ki je Stvarnik in Oče vsem, nam sporoča, da smo vsi ustvarjeni po istem Stvarniku in upodobljeni po istem Očetu. Smo sinovi in hčere istega Očeta. V nas je položena ista logika. V upoštevanju tega načrta lahko živimo v harmoniji med seboj in s stvarstvom. Če pogledamo v naravo lahko vidimo, da vsaka, še tako drobna stvar služi drugi. Vse se med seboj povezuje in podpira. Nič ni naključno, nič ni nepomembno ali odveč. Kakor pravi apostol Pavel tudi za ustroj našega telesa: »Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. … Tako pa je Bog vse posamezne telesne dele razpostavil po telesu, kakor je hotel. Ko bi bilo vse skupaj en sam telesni del, kje bi bilo telo? Tako pa je veliko delov, telo pa je eno. … Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega. Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi. (prim. 1Kor 12,12-26)
Druga podoba Boga nam govori o Duhu, ki nas povezuje v eno. Zdi se, da Sveti Duh nastopa le občasno: ko prinese Božjo besedo Mariji, da po njem spočne; ko se v podobi goloba spusti nad Jezusa in ga razglasi ob Jordanu za Božjega sina. V polnosti se pojavi na binkoštni dan, ko vse prevzame, da govorijo različne jezike in se vsi razumejo. Sveti Duh je vez ljubezni, po kateri skupnost zaživi tisto božansko edinost. Je tisti, ki vodi delovanje posameznika in celotne Cerkve. Je duh ljubezni, brez katerega ni ne odnosov ne občestev.
Jezus kot človek prihaja na svet, da bi spregovoril o obeh: Očetu in Svetem Duhu. Ko prevzame nase človeško naravo, kaže na njeno ranjenost in poklicanost k popolnosti. Dviga jo v božje višine in kaže na temeljno poklicanost. Ustvarja občestvo in se ne pusti zapeljati v človeško logiko koristi in nadvlade. Zato sprejme križ. Gre po poti trpljenja v slavo vstajenja. S tem nakazuje tako ovire kot pot do edinosti.
Jezusova želja, da bi bili eno, je uresničljiva pravzaprav le po zgledu Svete Trojice, če zelo za res vzamemo dejstvo:
Takoj ko nasprotujemo eni ali drugi osebi, rušimo temelje edinosti. Če na mesto Stvarnika postavimo sami sebe in svojo pamet, je vsaka edinost obsojena na propad. Če Bog ni Oče, potem nismo več bratje in sestre, ampak tekmeci, če ne celo sovražniki.
Če osebni interesi in korist zamenjajo Duha ljubezni kot vodilo, potem je občestvo le prazna fraza. Lahko pišemo zakone in sprejemamo resolucije a je vse obsojeno na propad, kajti korist ne pozna brata.
Če ne moremo sprejeti dejstva, da je naša narava ranjena in da se le po sprejemanju križa dviga v vstajenje, bomo namesto, da bi križ nosili, povzročali križe in težave svojim bližnjim.
Biti eno je torej naše temeljno hrepenenje. Dejstvo je, da edinosti ni preprosto doseči. Ob pogledu na Sveto Trojico in na logiko, ki vlada v njej, pa imamo zanjo trden temelj. Naj nas v prizadevanju za edinost vodi pogled na Boga.
