Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)

Življenje dam za ovce …

Običajno gledamo priliko o dobrem pastirju iz perspektive Jezusovega zemeljskega življenja. Tokrat jo poglejmo v luči njegove smrti in vstajenja. Pravzaprav govori Jezus o svoji smrti. Pravi, da je dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce. Ko umre, to tudi uresniči. Ustavimo se ob njegovi smrt v tej luči. Zavrtimo nazaj dogodke velike noči vse do velikega tedna.

Na veliki četrtek je Jezus spet napovedal svojo smrt in dal sebe v hrano pod podobo kruha in vina. Na veliki petek so ga prijeli in obsodili. Kje je bila množica? Kričala je, naj ga križajo. Kako je dal življenje za množico, če pa se je ta obrnila proti njemu? Ljudje so hoteli imeti kralja. Spomnimo se, kako je na cvetno nedeljo slovesno vstopil v Jeruzalem. Torej Jezus ni izpolnil pričakovanj množice in zanjo ni dal življenja!? Zakaj pa je umrl?

Pred Pilatom je Jezus povedal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, zato se njegovi ne borijo, da bi bil osvobojen. Ko ga je Pilat vprašal, če je kralj, mu je odgovoril, da je prišel, da pričuje za resnico. Kdor je iz resnice posluša njegov glas. Jezus vztraja v resnici, pa čeprav ga nihče ne razume. Vztrajno si prizadeva, da izpolni Očetovo voljo in na križu reče: »Dopolnjeno je!« Dopolnil je zvestobo resnici in izpolnil Očetovo voljo.

Kako torej Jezus daje življenje za svoje ovce? Kako je dobri pastir? Vztrajno išče resnico in skuša izpolniti Očetovo voljo. Pri tem ni videti, da daje življenje za ovce. Zdi se trmast pri svojih načelih in svojih držah. Na videz je vse zelo nekoristno in ni videti, da bo prineslo kakšen sad. In vendar prav iz tega propada zraste novo občestvo, Cerkev. Pravzaprav ovce šele po smrti prepoznajo svojega pastirja.

Tudi po vstajenju Jezus ne išče ovac, ampak ovce iščejo njega. Ko vstane od mrtvih, pri grobu čaka prve iskalce. Tam se jim prikaže in jim pokaže svoje rane. Ni užaljen, da so se razbežali. Pridruži se tudi učencema na poti v Emavs, ko se sprašujeta, zakaj se je z njim vse to zgodilo. V luči Stare zaveze jima nevsiljivo razlaga božji načrt in pojasnjuje svojo smrt.

Tudi ko se prikazuje učencem, jim ponuja drugačno podobo 'pastirja', kot so si jo prestavljali oz. želeli. Niso ga pričakovali v telesu, zato z njimi je in jih vabi, da se ga dotaknejo. Prikaže se jim tudi na obrežju, kjer jim pripravi kruh in ribo. Vabi jih k drugačnemu lovu in jih pošlje po svetu oznanjat veselo novico odrešenja.

Kako bi v luči njegove smrti in vstajenja torej opisali Jezusa kot dobrega pastirja?

• Glede na cvetno nedeljo bi lahko rekli, da je pastir, za katerim gredo množice. Zaradi čudežev se zdi, da lahko postane populistični voditelj. Vendar se temu jasno izogne. Ljudje hočejo privlačnega kralja, on pa jim dopoveduje, da življenje ni v ugodju in uspehu.
• Učenci bi ga radi imeli zase. Na veliki četrtek z njimi obeduje, pa tudi tega dejanja ne razumejo. Ves čas kaže na trpljenje, smrt in vstajenje, oni pa bi bili pomembni. Tudi temu ne naseda, čeprav ga bo zato eden izdal, drugi zatajil, vsi pa se bodo razbežali.
• Pod križem vztrajata le Marija in Janez, ter nekaj žena. Zdi se, da je neuspešen pastir, ki življenje izgubi po nepotrebnem.
• Po vstajenju ga najdejo tisti, ki ga iščejo. Spet jim kaže podobo, ki se zdi na videz nepomembna. Nič slavnega in populističnega ni na njem.

Jezus torej ne teka za ovcami in na videz sploh ne da življenja zanje. Lahko bi rekli, da izgubi življenje zaradi trmaste zvestobe resnici in izpolnjevanja Očetove volje. To dvoje pa je zanj tako pomembno, da ve, da bo tudi ljudstvo izgubljeno brez resnice in naveze z Očetom. Tega ljudstvo ne razume, on pa vztraja in izpolni Očetovo voljo tudi, ko bi raje zbežal. Zvest je resnici tudi takrat, ko ga nihče ne razume. Ne boji se, ko se množica od njega oddaljuje. Razume ljudi, ki ga ne morejo razumeti. Vztrajno čaka, da se eden ali drugi prebudi. Po vstajenju vztrajno hodi z učenci, ki ga iščejo.

Tudi nam je ves čas na voljo, da ga najdemo, ni pa tisti, ki bi tekal za nami. Želi le, da bi ga spoznali in v njem našli odgovor zase. Prinaša nam svojo bližino in gotovost. Kaže na Očeta, ker je zato tudi prišel. Pomislimo, kakšnih pastirjev si želimo in kakšne s svojimi pričakovanji soustvarjamo.