Dobri pastir da življenje za svoje ovce
Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)
Jezus kar štirikrat v tem odlomku ponovi, da kot dobri pastir daje življenje za svoje ovce. Daje svoje življenje, da bi ga one imele. Kaj pomeni življenje ovac, ni težko razumeti. Gre za njihovo telesno zdravje, za skrb za hrano in varnost. Vendar Jezus ne govori o pašni skupnosti, ampak o duhovništvu in o neki drugi hrani. Ne govori o volkovih, ki napadajo ovce, ampak o volkovih, ki napadajo Jezusove učence.
Ko razmišljamo o Jezusu dobrem pastirju, pridemo do podobe duhovnika in hrane, ki naj bi jo delil, to je, do evharistije. To dvoje je nujno povezano in prav o tem sem z vami razmišljal na letošnji veliki četrtek, ki združuje skrivnost celotnega tridnevja. Jezus napoveduje svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Evharistije ni brez pogleda na to troje: trpljenje, smrt in vstajenje. In prav to je temelj duhovnikove drže. Da bi lahko prinašal Kristusa svetu, da bi bil varuh evharistije, mora gledati na trpljenje kakor Jezus, na smrt kakor Jezus in na vstajenje kakor Jezus.
Sinoči smo mnogi poslušali pričevanje ga. Antonie, mame blaženega Carla Acutisa. Ko smo po uvodu čakali, da se bo pojavila na konferenci, kot je bilo dogovorjeno, sem že odšel. Rekel sem si, da imam še delo tj. pripraviti moram pridigo in da me čaka molitev. Potem pa sem se vrnil. Pomislil sem, da bo najbrž prav to, kar je govorila, temeljna misel današnje nedelje dobrega pastirja oz. nedelje duhovnih poklicev. Mislim, da nam je podala temeljit odgovor na vprašanje duhovništva.
Poglejmo, kaj je bil njen temeljni poudarek, ko je opisovala svojega sina blaženega Carla Acutisa. Življenje z Jezusom mu je pomenilo vse. Živel je v Njem, iz Njega in Zanj. Središče njegovega življenja je bila evharistija. V njej je videl pot do svetosti. Evharistija je bila zanj avtocesta do nebes. Brez evharistije si ni predstavljal svojega življenja, ki je bilo ves čas naravnano v neskončno, presežno, proti nebesom. Ker se je zavedal lepote nadnaravnega, je želel v svojem življenju upodobiti to presežno lepoto. Poleg evharistije je redno obhajal tudi zakrament sprave. Celo vsak teden je šel k spovedi.
Kot smo lahko poslušali, je naše voditelje zanašalo v pričakovanje senzacije, zgodbic in pripovedi o izrednosti tega fanta. Vendar je mama ves čas vztrajala v eni sami izrednosti. Carlo si je želel postati svet in si je za to prizadeval z vsem, kar je bil. Ves čas se je hranil z evharistijo, da je lahko iz nje živel. Evharistija je bila središče njegove ljubezni do ljudi, ki jim je rad pomagal. V njih je videl brata in sestro. V majhnih preprostih dejanjih se je boril za njihovo dostojanstvo.
Mislim, da ne zgrešim dosti, če rečem, da so mamini poudarki o življenju Carla pravzaprav temeljni poudarki o duhovništvu in hkrati odgovarjajo na vprašanje, zakaj je duhovništvo v krizi. Temelj dobrega pastirja, duhovnika, je lahko le evharistija. Evharistija, ki predstavlja Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Iz nje more duhovnik črpati moč in vero v Boga, ki je vedno med nami. Kakor je rekel Carlo: Ni mi treba oditi v Jeruzalem, da bi videl Jezusa. Jezus živi v vsaki cerkvi v tabernaklju. Drža nas duhovnikov in škofov do evharistije v času epidemije je razkrila našo nevero in malomarnost do evharistije. Evharistije nikakor nismo postavili na prvo mesto in je ne cenimo dovolj. Zato je nedelja dobrega pastirja najprej opomin, da evharistijo postavimo v središče svojega življenja.
Mama je opozarjala na nevarnost, da v življenju kristjanov vso misel zavzame socialna skrb za bližnjega. Zagledani v horizontalno delo, pozabimo na vertikalo, smer, ki kaže na neskončno, presežno, na Boga. Premalo ali nič ne govorimo o nebesih in peklu, o angelih in svetnikih. Tudi to je ena temeljnih nalog duhovnika, temeljna hrana za ljudstvo, ki naj bi ga vodili.
Tretji poudarek je redna spoved. Vemo, kaj smo v Cerkvi naredili iz spovedi. Ekspres čistilni servis za praznike, nikakor pa ne prostor srečanja z Bogom, na kar opozarjajo že same spovednice, ki so bolj podobne starim omaram kot zakramentalnemu prostoru. Zelo se strinjam s trditvijo, da je duhovnik toliko duhovnik, kolikor je spovednik. Tudi tu nas čaka trdo delo.
Nedelja dobrega pastirja, nedelja duhovnih poklicev nas torej opominja in vabi da kot duhovniki in verniki, deležni splošnega duhovništva, ki se ga je Carlo še kako zavedal, močneje zaživimo:
Dati življenje za svoje ovce pomeni vztrajati pri tem, da je prav evharistija hrana za naše življenje. Zaradi tega bomo čudni, a če bomo živeli iz Njega in Ga prinašali svetu, bomo podobni Jezusu dobremu pastirju.
