Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

Vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel

Poglejte moje roke in noge …, potipljite me …, vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel … Kako otipljivo se je Jezus prikazoval učencem! Očitno jim hoče pokazati, da je njegovo vstajenje zelo konkretno. Spomnimo se še na nekaj takšnih dogodkov. Ko se je kot popotnik pridružil učencema na poti v Emavs, se zapletel z njima v pogovor, nazadnje pa sedel z njima za mizo. Ali ko je Tomaža povabil, naj potipa njegove roke in da prst v njegovo prebodeno stran. Spet drugič ga srečamo, ko so šli učenci lovit in celo noč niso nič ujeli. Jezus jim je naročil, naj vržejo mreže na drugo stran. Ko so potegnili polno mrežo, v kateri je bilo sto triinpetdeset rib, jih je pričakal s pečeno ribo in kruhom.

Kaj hoče Jezus s tako konkretnim prikazovanjem? Zagotovo mu ni potrebno jesti ribe vpričo učencev, pokazati ran, vabiti učence, naj vržejo mrežo še enkrat, se pogovarjati po poti v Emavs itd. Mar ni njegova želja v tem, da bi bila naša vera živa vera v učlovečenega Boga. Beseda je namreč meso postala in prebivala med nami, da bi tudi po vstajenju bivala v konkretnosti in otipljiva. Mi pa smo iz nje naredili slabo teološko šolo, nekaj abstraktnih moralnih načel brez mesa in kosti. Zdi se, da Jezus hoče, da se naša vera odraža čisto v preprostih stvareh: pri hrani in pogovoru, v delu in dotiku.

Jezus stopi med učence. Ker jih se strah, da vidijo duha, pred njimi poje ribo. V Emavsu, ob obali Tiberijskega jezera pripravi ogenj, na njem ribo in kruh ter vse deli z učenci. Za Jezusa pomeni jesti veliko več kot ukvarjati se s hrano. Hrana mu pomeni nekaj lepega. Z njo in z odnosom do nje kaže na človeškega duha, ki presega to kar je. Obede posvečuje in iz njih naredi obred. Jezus tako združuje konkretnost in duhovnost tudi pri hrani.  Ali se naša vera kaže v konkretnem odnosu do hrane? Ali vedno ko jemo hranimo svojega duha ali padamo v čudno odvisnost, strastno požrešnost ali nesrečen prezir?

Na poti v Emavs sta se učenca zapletla v razmišljanje, ki je bilo prav takšno kot razmišljanje množice. Na zadnje dogodke sta gledala v luči koristi in politike. Jezus po njunem mnenju ne bi smel končati tako, kot je. Saj so upali, da jih bo rešil rimske nadvlade. Jezus ne prezira njunega pogovora, niti politične misli, ampak vanj vstopi in osvetli dogodke z lučjo vere. Jezusove misli vodi Božja beseda, ne politika ne korist. Kaj pa naše krščanstvo? Ali znamo stopati v svet dogodkov s pogledom, ki nam ga daje Božja beseda? Mar nismo ločili Evangelija in življenja, politike in vere? Vstali Jezus si želi, da bi hodil z nami po poti konkretnega razmišljanja.

Učenci so se vrnili k mrežam. Niso vedeli, kaj naj počnejo. A tudi pri delu niso bili prav scela. Nič niso ujeli in tudi vztrajali niso. Zajela jih je brezbrižnost. Jezus ni potreboval rib. Ko so privlekli polno mrežo, sta bila riba in kruh že pripravljena. Mar jih ni s tem ulovom spomnil, da morajo delati z vero, da Bog vse vodi? Ali se pri našem delu pozna, da smo kristjani? Ali smo pri delu bolj s srcem, božji soustvarjalci, Stvarnikovi sodelavci?

In ne nazadnje Jezus posvečuje dotike. Po vstajanju je isti kot pred njim. Nežen in sočuten je, zato želi, da učenci potipljejo njegove rane, se ga dotaknejo, ga začutijo. Tako želi Bog, da se naša vera odraža tudi v lepoti naših dotikov, v telesni bližini in nežnosti. Pa smo res takšni? Žal smo našo vero izropali vstajenjske lepote.

Vstali Jezus nas vabi, da se naša vera kaže v konkretnosti vsakdanjega življenja:

• v veselju in lepoti obedov, lepem odnosu do hrane,
• v pogovorih, ki ostajajo konkretni, osvetljeni z lučjo vere,
• v veselem in ustvarjalnem delu, pri katerem smo ustvarjalni božji sodelavci,
• v nežnih dotikih in sočutni bližini, po katerih smo božja podoba.

Naj bo torej naša vera konkretna in naj se odraža v našem vsakdanjem življenju.