Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,13-35)

Pot v Emavs

Preteklo nedeljo smo slišali, kako je Jezus, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Potem je vanje dihnil Svetega Duha in jim naročil: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Ustavili smo se ob misli, kaj pomeni zadržati grehe in ugotavljali, da Jezus ne pravi, naj jih ne odpustijo. Zadržati pomeni povabiti, da se drugi ob grehu ustavi, da bi ga globlje dojel in se ga potem z Božjo pomočjo lahko osvobodil.

Tako smo videli, da so se učenci zadrževali za zaprtimi vrati, ker niso mogli dojeti, kaj se je na veliko noč zgodilo. Posebej je bil zadržan apostol Tomaž, da ni videl prvega Jezusovega prikazanja in je izrazil svoj dvom. Tudi oči učencev na poti v Emavs so bile zadržane, da Jezusa nista takoj spoznala. Zadržanje ob nečem, česar ne razumemo, je torej potrebno, da spoznanje dozori. Včasih je to zadržanje nekakšen božji poseg, drugič naša odločitev oz. povabilo bližnjega, ki nas vabi, naj pogledamo na stvari z drugega zornega kota. Ko gre za srečevanje z Jezusom, gre za spoznavanje resnice, ki ni preprosto. Zahteva napor, potrpljenje in ponižnost.

Poglejmo, kako to uresničujeta učenca na poti v Emavs. Očitno temeljito premlevata dogodke velikega petka in velike noči. Kljub temu da nista med enajsterimi, sta z dogajanjem zelo na tekočem. Ne razumeta, kaj se godi. O tem premišljujeta in se pogovarjata. V to razmišljanje stopi k njima Jezus v podobi tujca. Zanimivo je, da svoje misli z njim brez zadržkov podelita. Še bolj nenavadno pa je, da tujcu prisluhneta, in sicer o vprašanju, kdo je Jezus. Si predstavljamo, kaj to pomeni!? Dva Jezusova učenca, tako ju označi evangelist Luka, prisluhneta tujcu o tem, kaj se je moralo zgoditi z Jezusom. Še več, tako s srcem ga poslušata, da se jima zdi samoumevno, da z njima sede za mizo in skupaj pojedo. Ko se do konca odpreta temu, kar ta tujec je in sprejmeta razlomljeni kruh iz njegovih rok, prepoznata v njem Jezusa.

Pravzaprav logična pot do spoznanja resnice z veliko ali malo začetnico. Katere korake do nje lahko vidimo v tem preprostem dogodku?

• Učenca se zadržujeta ob dogodkih in o njih premišljujeta,
• o razmišljanjih se pogovarjata in iščeta odgovore,
• da bi prišla do rešitve, sta pripravljena sprejeti v pogovor tujca, ki se zdi, da ni doživel vsega, kar sta onadva,
• skrbno prisluhneta tujcu, ki začenja s čisto drugačnim pogledom, utemeljenim na Božji besedi,
• čeprav je pogled nenavaden, ga sprejemata z zaupanjem in dovolita, da ju gane,
• dokončno se jima odprejo oči, ko v skrbi za bližnjega, ker se že temni, tujca povabita k sebi in ko tudi ta v ljubezni z njima deli svoj kruh.

Na videz ni nič velikega, pa vendar se bojim, da nam danes pri vseh teh preprostih korakih veliko manjka. Kako težko sprejemamo, da nas nekaj zadržuje pri spoznanju. Prav tako težko se sami zadržimo ob problemu in o njem razmišljamo. Bojim se, da nam bo z umetno inteligenco to le še težje. Vse odgovore bi radi našli takoj, zato smo namesto za resnico vedno bolj odprti za laž.

Ker nam razmišljanje ne gre, je logično, da se nam še bolj zaplete pri pogovoru. Iz prazne glave je sicer mogoče govoriti, ni pa se mogoče pogovarjati. Poleg tega je še vedno marsikje v cerkvenih krogih doma 'janzenistična' logika, da je pogovor izguba čas. Tako poznamo dve skrajnosti: ali bi samo delali ali pa samo govorili.

Kako nas ogrožajo tujci, smo že večkrat dokazali. Kaj šele, da bi bližnjemu, ki gleda na stvari drugače, resnično prisluhnili. Največji absurd je, da smo, če želimo v Cerkvi stvari utemeljiti z Evangelijem, za vernike in posvečene največkrat popolni tujci. Skozi zgodovino je mnogim zaradi tega grozilo izobčenje.

Učenca sta razlago tujca poslušala z odprtim srcem, zato ju je ganilo in jima prineslo novo spoznanje. Danes pa se temu upiramo, ker srce boli, razum ne.

Zaprti v svoj prav in v to, kar nam paše, zagotovo ne bomo našli resnice, ne z veliko ne z malo začetnico. Resnica se vedno odkriva in daje v ljubezni. Ljubezen je veselje nad drugim, gledanje božje podobe v bližnjem, ki se lahko razvije. Mi pa smo zaverovani v svoj prav in stare navade, kjer ni ne življenja, ne veselja, kaj šele vstajenja od mrtvih.

Pot v Emavs je zahtevna, ni pa nemogoča. Tistemu, ki išče (R)resnico je dosegljiva. Vedno nova je, boleča in vendarle lepa. Je pot do vedno novega velikonočnega jutra. Naj bo naša!