Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.
Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)
Čudovito srečanje učencev z Jezusom. Jezus je pozoren nanje. Vidi, da niso nič ujeli in jim naroči, naj vržejo mreže na drugo stran. Ve, da je lepo, če te po nočnem delu čaka zajtrk, zato jih ob ognju že čaka s hrano. Seveda pa gleda globlje in sporoča še več. V odlomku je v ospredju apostol Peter. Zaznamujejo ga trije stavki. »Ribe grem lovit,« je prvi. Drugo je vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Tretje pa naročilo: »Hôdi za menoj!«
Spomnimo se, da smo ob vstajenju razmišljali, da so vsi učenci, vsak na svoj način povabljeni, da spremenijo svoje življenje. Marija Magdalena je morala preseči sanje, da bo Jezusa imela vedno ob sebi. Naučiti se mora živeti z nepotešenimi hrepenenji. Učenci so tekmovali med seboj in drug drugega niso vzeli za res, zato bi šlo vstajenje skorja mimo njih. Naučiti se morajo slišati drugega in se dopolnjevati. Učenca na poti v Emavs s svojimi predstavami, kako naj bi Bog deloval, morata dojeti, da ju Bog vedno presega. Iskati Ga morata, ne pa mu vsiljevati svoj prav. Apostola Petra in njegove tovariše pa vidimo pri mrežah. Rekli smo, da se morajo naučiti živeti iz Božje besede in evharistije. Poglejmo od bliže.
Apostol Peter se vrača k mrežam in pravi: »Ribe grem lovit.« Nič ni narobe z ribolovom. Mnogi učenci, ki so se po vstajenju pridružili Jezusu, so najbrž ostali ribiči. Vendar naj bi se njihovo razmišljanje spremenilo. Kaj naj bi bilo drugače, nam nakazuje nadaljevanje zgodbe. Ko jim Jezus pripravi kruh in ribo, trikrat vpraša Petra, ali ga ima rajši kot ostali. Ko mu ta trikrat odgovori, mu naroči: Hodi za menoj! Najbrž želi Jezus spomniti Petra, da sta se srečala pri mrežah in mu je že takrat povedal, da ne bo več lovil rib, ampak ljudi. Iz ljubezni do Njega, v povezanosti z Njim, bo življenje od tedaj naprej drugačno. Ne more več razmišljati po starem. Ne gre za to, kaj mu ugaja in kaj ne. Če ga ljubi, naj bi razmišljal, kaj od njega pričakuje in kako naj hodi za Njim. To vodilo ni neka prisila. Ni dolgočasno izpolnjevanje pravil. Jezus zagotovo tudi zato stopi v jutro med učence s pripravljenim zajtrkom, s pozorno besedo, z obilnim lovom in prijaznim povabilom. Hoditi za njim pomeni neprestano živeti v odnosu z Njim, ki hodi z nami.
Prav o tem je govoril odlomek iz filma o Ignaciju Lojolskem, ki smo ga te dni gledali. Tema letošnjega oratorija bo namreč prav ta svetnik. Smo v letu, ko obhajamo 500 letnico njegovega rojstva. Ignacij je bil najprej zagrizen vojak. Potem pa je začel spoznavati, da ga Bog kliče drugam. Ko mu je začel slediti, so se ob njem zbirale množice in jih je učil. V filmu je lepo prikazano, kako ga družinski oče vpraša, kaj pomeni slediti božjemu klicu. Ignacij ga vpraša, kaj je počel tisti dan. Naštel mu je vse dogodke. Potem ga je vprašal, o čem je razmišljal. Mož mu je pojasnil, da je razmišljal, kako naj stvari dobro izpelje. Ignacij nadaljuje z vprašanjem, kako bi izgledal dan, če bi vedel, da je to zadnji v njegovem življenju in se bo srečal z Bogom. Mož se je zamislil in priznal, da bi vrstni red dogodkov najbrž temeljito obrnil. Pred vse posle bi postavil družino. Zanjo bi si vzel več časa. Najbrž bi obiskal tudi ostarelo mamo. Ignacij mu je pojasnil, da pomeni slediti božjemu klicu, hoditi za Jezusom, razmišljati, kaj storiti, da bo naše življenje resnično polno. Ne gre nujno za to, da bi pustili eno delo in se oklenili drugega. Gre za to, da postavimo na prvo mesto vprašanje, zakaj nekaj delamo in kaj od nas pričakuje Bog. In ne nazadnje, ali je to, kar delamo, priprava na vstop v večnost ali ne.
Danes se lahko spomnimo tudi Svetega Jožefa moža device Marije. Na božje povabilo naj mu sledi, ni pustil mizarske obrti, spremenil pa je namen, da Marijo odslovi. Po tem je gotovo še nič kolikokrat moral uravnavati svoje misli ob nenavadnih Božjih pozivih.
Velika noč je tako spremenila učence. Razumeli so, da so povabljeni, da ob Jezusu, ki hodi z njimi, jih hrani z evharističnim kruhom ter svojo Besedo, uravnavajo svoje življenje. Tako smo tudi mi povabljeni, da se vsak dan sprašujemo, kaj od nas pričakuje Vstali. K čemu nas vabi? Tudi nam pravi: Ali me ljubiš? In nam naroča: Hodi za menoj!
