Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)
Jezusova drža do učencev je zelo jasna. Prihaja, da prinese mir. Njegov pozdrav je vedno enak: Mir vam bodi. Učenci pa so prestrašeni in zbegani. Evangelist Marko poroča, da je Jezus grajal njihovo nevero, saj niso verjeli ne ženam, ki so pritekle od groba, ne učencema iz Emavsa.
Kljub vsemu, kljub strahu in zmedi, ki vlada med učenci, pa Jezus prinaša mir in jih že pošilja naj oznanjajo. Še več, pošlje jim Svetega duha in naroči naj odpuščajo grehe ali pa jih zadržijo. Danes je nedelja Božjega usmiljenja, ki sporoča Božjo ljubezen do nas in odpuščanje. Zato sem se še toliko bolj ustavil ob Jezusovih besedah: Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani. Kaj je Jezus hotel reči z besedo zadržite? Kako naj učenci zadržijo grehe?
Mislim, da smo to preprosto prevedli v misel, da duhovnik v določenem primeru ne da odveze. To smo razumeli kot kazen in brezizhoden položaj tistega, ki je grešil. A Jezus ne govori: Ne odpustite, ampak zadržite. O čem pravzaprav govori Jezus in kaj naj bi kot njegovi učenci delali v njegovem imenu?
Če pogledamo samo današnji odlomek, je to naročilo postavljeno nekako na sredino dogajanja. Ko se Jezus prikaže učencem pri zaprtih vratih jih opogumi, jim vdihne Svetega duha in jim da to naročil. Potem pa sledi poročilo o Tomažu, ki ga ni med njimi ter o končnem srečanju z Vstalim. Odlomek se zaključi z besedami: Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Srečanje učencev z Jezusom se začenja v strahu, končuje pa z željo, da bi verovali in imeli življenje. Prav to je cilj vsega, kar naj bi kot Jezusovi učenci počeli. Iz strahu naj bi prehajali v življenje. Zato se Jezus vztrajno a potrpežljivo razodeva učencem. Spomnimo se, da pravi poročilo o učencih na poti v Emavs, da so bile njune oči zadržane, da nista spoznala Jezusa. Tomaža vidimo, da ga ni med učenci, ko se Jezus prvič prikaže. Tudi zanj bi lahko rekli, da je bil zadržan. Vse to pa zato, da bi v njem dozorelo spoznanje o dvomu in neveri. Šele v zavedanju obojega je lahko prišel do trdne vere, ki jo je izpovedal ob srečanju z Vstalim, ko je rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«
Ko torej Jezus naroča učencem naj grehe zadržijo, razumem to kot prav takšno zadržanje grešnika kakor je bilo zadržanje oči učencev na poti v Emavs ali Tomaža, da ga ni bilo med enajsterimi. V naših odnosih pa je misel na to, da bi se zadržali ob problemu, težavi, grehu, neveri skoraj nemogoča. Kristjani bežimo pred mislijo, da je kaj narobe. Vedno in povsod mora biti vse prav, dokler ni potem res vse narobe.
Jezus se učencem razodeva postopoma, kakor so ga lahko razumeli. Tako se razodeva počasi, ko hodi med njimi kot tudi ko se jim po vstajenju prikazuje. Ve, da potrebujejo čas. Apostol Peter je bil ves goreč, kako bo branil Gospoda. Po vstajenju je moral sprejeti svojo revščino. Vračal se je k ribolovu in lovil pravo smer. Ni šlo vse gladko.
Tako je tudi z nami po veliki noči. Sprejeti moramo, da ne gre vse gladko. Potrebno se bo naprej ustavljati – zadržati ob svojih grehih in težavah. Odpirati se bomo morali naprej svojim bližnjim in božjemu delovanju. Lepo bi bilo, če bi znali sprejeti tudi vlogo tistega, ki mora zadržati grehe, kot tistega, ki to sprejema. Gre namreč za podobno vlogo, kot pri otroku, ki ga mamica ustavi, ko je naredil nekaj narobe. Ker se ni sposoben takoj pošteno opravičiti ga spodbudi naj še premisli in ko bo kesanje dozorelo, naj pride in se opraviči.
Takšni otroci smo tudi mi. Čeprav je Bog usmiljen, potrebujemo čas, da dojamemo tako svoj greh kot Njegovo ljubezen. Naj nam današnja nedelja božjega usmiljenja pomaga pogumno stopati na pot vztrajnega spreobračanja.
