Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)

Pokazal je roke in stran

Danes je nedelja božjega usmiljenja. Mislim, da si vsi želimo božje ljubezni in božjega usmiljenja, najbrž pa si ju zelo različno predstavljamo. V današnjem evangeliju vidimo zanimiv Jezusov pristop do učencev. Ko je vstal, so bili učenci nezaupljivi tako do žena kot do dveh učencev iz Emavsa, ki so govorili, da so ga srečali. Iz strahu pred Judi so se zadrževali za zaklenjenimi vrati.

Drža učencev nam je verjetno marsikdaj domača. V negotovosti in občutku krivde se skrijemo in zavarujemo. Zadržujemo se za 'trdno zapahnjenimi vrati'. Ob tem se lahko še jezimo, zakaj nas nihče ne razume.

Jezus stopa mednje skozi zaprta vrata, jih pozdravi: »Mir vam bodi!« in jim pokaže rane na rokah in na prsih. Očitno jih vidi dovolj odprte, da jim takoj zaupa poslanstvo. S tem jih tudi vabi, naj se ne vrtijo okrog svojih strahov in ran, ampak naj bodo že prinašalci upanja tistim, ki se iz v svojih ran in grehov ne morejo izkopati sami.

Tomaža ni med njimi. On dvomi in vztraja, da bo veroval šele, če bo položil svoje prste v Jezusove rane. Jezusu ta zahteva ni odveč. Ko se prikaže, ga povabi, da pogleda njegove rane in jih potipa. Ob tem brez pomišljanja izpove svojo vero.

Kaj lahko iz Jezusovega delovanja razumemo? Kako deluje božje usmiljenje? V središču besedila vidim predvsem dve besedi: videti rane. Bog ne deluje mimo človeške narave. Ta pa se mora odpreti zanj, sicer tudi božje usmiljenje ne more blizu.

Ob tem mi prihaja na misel ena od zakonskih skupin, v kateri sem se približno deset let prizadeval, da bi videli svoje rane. Srečanje za srečanjem, leto za letom, so bili možje in žene za tesno zaprtimi vrati in so trdili, da pri njih ni problemov, ni ran. Po dolgih letih so začele prihajati na dan rane, ki naj bi jih z božjim pogledom in svojim prizadevanjem lahko ozdravljali. Takrat pa je nastopila druga obramba, in sicer da se nič ne da spremeniti. Tako se dogaja tudi v naših odnosih. Mnogi propadajo prav na teh dveh besedah: videti rane. Najprej jih je težko videti, potem pa jih ne bi zdravili, ker se ne da.

K temu se pogosto pritakne še ponižanje in užaljenost v smislu: »O mojih šibkostih in ranah ne bo nihče govoril.« A Jezus nam prav s svojimi ranami kaže, da so te temeljni stik med njim in učenci. Rane zanj niso sramota, čeprav jih je dobil po krivici in je trpel tudi ob najdražjih. Rane Jezusu govorijo o trpljenju, bojih, ljubezni in zmagi. Tudi naše rane so najprej takšne. Vsi smo dobili rane najprej po krivici, če hočete. Naši starši niso bili kos vsem nalogam in nas niso v vsem videli. Dobili smo rane zavrženosti, nesprejetosti itd. Nekateri so bili celo zlorabljeni, drugi poniževani ipd. Te rane so del nas. Ne le da so del nas, so tudi najgloblji del, v katerem se pravi odnos pravzaprav šele začne. Ker hoče biti Jezus svojim učencem blizu, jim takoj po pozdravu pokaže roke in stran, torej rane.

Bog ozdravlja naše rane le tako, da jih dojamemo kot pot ozdravljenja, pot trpljenja, bojev, ljubezni in zmage. Vabi nas, da jih ne razumemo kot sramoto. Kljub temu da so nastale kot izraz zaničevanja, za Jezusa niso sramota. Ne glede na to, da smo iz svojih ran koga že hudo ranili, so za Jezusa še vedno prostor srečanja in odpuščanja.

Ob Jezusovih ranah se učenci srečujejo s svojimi. Ko vidijo njegovo zmago, vidijo tudi pot do svoje. Božje usmiljenje torej deluje po dveh besedah: videti rane. Prosimo ga, da bi hoteli videti tako svoje kot rane bližnjih. Da bi jih mogli gledati kot pot trpljenja, bojev, ljubezni in zmage in ne kot sramoto pred katero hočemo zbežati. Jezus se Tomažu da videti in dotakniti, ker se je pogumno pokazal v rani svojega dvoma. Naj nam bo zgled za naše srečevanje, Jezus pa naj nam da moč, da bomo zmogli iz ran vedno znova zaživeti.