Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20, 1-9)
Dragi bratje in sestre, ob evangeljskem poročilu, ki je temelj današnjega praznovanja, sem se ustavil pred preprostim stavkom na začetku evangelija. Slišali smo, da je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Na prvi pogled in ker smo navajani tega poročila, ni videti nič posebnega. Vendar če se ustavimo, lahko vidimo Marijo Magdaleno v drugačni luči. Ko je bilo še temno se je odpravila h grobu, pred katerega je bil zavaljen težak kamen. Lahko si predstavljamo, da v temi pred zaprtim grobom v zgodnjih urah ni imela kaj početi. In vendar je hitela h grobu in upala, da bo tam našla, kar išče: življenje, od katerega se ni mogla posloviti.
Dragi bratje in sestre, v tem velikonočnem jutru vam želim, da bi tako vztrajno kot Marija Magdalena, iskali življenje. Da bi ne zavrgli upanja, ki ga je v nas položil gospodar življenja in smrti. Naj bo tema še tako temna, upanje ostaja. Naj bo grob še tako trdno zapečaten, smrt nima zadnje besede. On, ki je naše upanje in naše življenje, vedno spreminja temo v luč in odpira grobove, če le vztrajamo!
Vsi smo v življenju postavljeni pred temo in zapečaten grob. Tema, pred katero vedno stojimo, je tista, ki ni sprejela luči. Spomnimo se velikega petka, ko je množica obsodila Jezusa na smrt. Niso mu mogli očitati nobenega zločina. Dejstvo pa je, da jih je vznemirjal. Tema velikega petka je za množico luč. In Jezus, prava luč, je zanjo tema. Jezus je prinašal luč, on sam je Luč, vendar ga je ljudstvo obsodilo na smrt. Zakaj? Luč, ki jo je Jezus želel prinesti, je bila luč, ki zasije, če presegamo stare okvire in se vedno znova odpravljamo na pot. Judje so v Jezusovem prizadevanju, da presežejo stare navade, prepoznali le grožnjo. Obsodili so ga, da se ne drži postave, ko ozdravlja tudi v soboto. Za Jude je bilo vredno obsodbe, da se druži z javnimi grešniki in pravi, da bodo prostitutke pred njimi v božjem kraljestvu. Vznemiril jih je s predstavami o Bogu, ki je bil zanje oddaljen, mogočen in strog. Jezus pa jim je govoril o dobrem Očku, ki ljubi svoje otroke, jim želi biti blizu in jim odpušča.
Vsak izmed nas zagotovo pozna navade, ki se jim ne želi odpovedati. In vendar Jezus postavlja ljubezen do bližnjega in Boga pred vsako navado. Marsikaj se nam mogoče zdi nesprejemljivo le zato, ker smo drugače navajeni. Jezus nas vabi, da smo odprti za njegova presenečenja. On vedno preseneča in govori po ljudeh, ki se zdijo včasih nevredni pozornosti. V vsakem vidi božjo podobo in vsakemu prisluhne.
Ne bežimo pred vznemirjanjem! Ne bodimo čuvaji togega in hladnega vsakdana. Velika noč je pasha – prehod iz navad v novo življenje, iz sivine vsakdana v živost hrepenenj. Marija Magdalena ni bila žena sivine in navad. Bila je ženska polna življenja, hrepenenj in zavzetosti. Ni se ustavila pred temo, ki je zagrinjala zemljo. Hotela je živeti, hotela je premagati sivino in temo. Ker je v veri iskala Boga, je našla Vstalega in življenje. Vstanimo z njo! Vedno znova se tudi v temi odpravljajmo na pot. Le kdor išče najde in kdor trka se mu odpre.
Marija Magdalena je verjela, da bo odprla grob. Kako, če je zaprt s težkim kamnom? Če so tema navade, ki nas potegnejo vanjo, so skala pred grobom vedno novi neuspehi in naša nemoč. Vsak kdor se v življenju za kaj bori, je že doživel poraze in neuspeh. Kako pogosto doživljamo nemoč! Marija Magdalena je vse to poznala. Kolikokrat je upala, da bo v enem ali drugem odnosu našla ljubezen, pa ni šlo. In vendar se je v temi vedno znova odpravljala golih rok pred zapečaten grob. Končno je premagala tudi smrt. Našla je odprt grob in v duhu že srečala Njega, ki ga je neskončno ljubila in po njem hrepenela.
Dragi bratje in sestre, tema in zapečaten grob, navade, neuspehi in naša nemoč nas pogosto potegnejo v obup. Naj nam bo podoba Marije Magdalene v tem velikonočnem jutru zgled, kako se spopasti s temo življenja in zapečatenim grobom. Vstali Jezus pa naj nam s svojim križem, smrtjo in vstajenjem daje moč za vedno novo začenjanje. Veselo alelujo vam želim!
