V današnjem odlomku se skrivajo tri pomembne podobe: pastir, glas in volk. Pastir ni togi in strogi gospodar, ampak tisti, ki išče ovce in jih z ljubeznijo vodi. Ne ostaja na mestu, ampak hodi pred čredo. Njegova čreda ni zaprta v hlevu, ampak je na poti. Dobri pastir išče izgubljene, kliče oddaljene in vodi na varne pašnike. Zato tudi pravi: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva.« Jezus bi rad vsem ovcam ponudil najboljšo stajo, najboljšo pašo, lepo življenje. Njegovo srce je vedno odprto za nove.
Druga pomembna podoba je glas. Ovce ne hodijo za pastirjem zato, ker bi jih silil, ampak ker prepoznajo njegov glas. Med mnogimi glasovi znajo razlikovati glas tistega, ki jih ljubi. To je glas, ki jim prinaša življenje. Včasih je sicer naporen, a vendar vedno koristen.
Tretja podoba pa je volk. Jezus zelo jasno pove, kaj dela volk. Ene pograbi in jih raztrga, druge razkropi. Pravzaprav je oboje enako nevarno. Če ovco raztrga, je njenega življenja konec. Če jo razkropi, ostane sama brez črede in brez pastirja. Takšna ovca prej ali slej omaga.
To je tudi podoba našega časa. Volk ni vedno človek. Pogosto so volkovi miselnost sveta, lažne predstave o sreči, pretiran individualizem, zasvojenosti, napuh, različne ideologije ali strah. Vse, kar človeka oddaljuje od Kristusa in občestva, služi istemu cilju – razpršuje čredo in uničuje posamezne ovce. Hudiču pogosto človeka sploh ni treba uničiti. Dovolj je, da ga oddalji od Dobrega pastirja.
To sporočilo sta sveta Ciril in Metod, ki ju danes slavimo, zelo dobro razumela. Ni jima bilo dovolj, da bi Slovane samo krstila. Vedela sta, da vera ne more rasti brez poslušanja Kristusovega glasu. Zato sta ljudstvu oznanjala evangelij v jeziku, ki ga je razumelo. Ustvarila sta pisavo, prevedla bogoslužna besedila in Sveto pismo. Njun cilj ni bil le povečati število kristjanov, ampak oblikovati občestvo, ki bo znalo prepoznavati glas Dobrega pastirja.
Tudi danes oznanjamo v domačem jeziku. Pa vendar ostaja vprašanje: ali res poslušamo glas Dobrega pastirja? Vsak dan poslušamo številne glasove. Glas medijev. Glas reklam. Glas politike. Glas družbenih omrežij. Glas svojih želja in strahov. Včasih tudi glas razočaranja ali jeze. Vprašanje ni, ali poslušamo. Vprašanje je, kateri glas ima zadnjo besedo v našem življenju.
Jezusov glas vedno vodi v isto smer. Preteklo nedeljo smo slišali, kako je radikalen. Pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden.« Ali pa: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« Pravi celo, da moramo življenje izgubiti, da bi ga našli. Vabi nas, naj postavimo Boga na prvo mesto. Naj sprejmemo tudi križ odpovedi, da bi našli pravo življenje. Naj se ne oklepamo le svoje varnosti in svojih načrtov. Naj sprejemamo drug drugega in se učimo ljubezni. To je glas evangelija, po katerem prepoznamo Dobrega pastirja.
»Ena čreda« ne pomeni, da smo vsi enaki. Med ovcami so stare in mlade, močne in šibke, zdrave in ranjene. Ena čreda pomeni, da vsi poslušamo isti glas in hodimo za istim Gospodom. Današnji evangelij nas zato vabi k zelo preprostemu vprašanju: za kom pravzaprav hodimo? Kateri glas najbolj oblikuje naše odločitve? Smo še del črede ali se počasi oddaljujemo od nje? Ali prepoznamo volka, ki nas skuša odtrgati od Kristusa?
Naj nam sveta Ciril in Metod izprosita milost, da bomo med številnimi glasovi sveta vedno znali prepoznati glas Dobrega pastirja. Samo njegov glas vodi v življenje. Samo z Njim bomo ostali ena čreda z enim pastirjem.
