Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.
Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
»Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.« (Mt 21,1-11)
Če se za hip ustavimo ob dogodkih oljčne oz. cvetne nedelje, ne moremo mimo tega, da se ne bi zamislili nad človeško norostjo. Cvetna nedelja je lepa. Ko sem bil otrok, skoraj ni bilo lepše nedelje, kot je cvetna, ko smo z butaricami in zelenjem šli k sveti maši. In vendar je to čuden uvod v Jezusovo trpljenje. Na cvetno nedeljo se spominjamo, kako je Jezus na oslici slovesno vstopil v Jeruzalem. Ljudje so ga pozdravljali: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« oz. »Hozana Davidovemu sinu!« Teden dni kasneje pa so Pilatu odgovorili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!«
Tako se pred nami odvija drama človeške revščine. Enkrat naredimo kralja, drugič ga križamo. Enkrat hočemo imeti kralja, drugič prisegamo samo na cesarja. Ob tem sem se spomnil, kako je Mojzes po božjem naročilu odšel na goro Sinaj, da bo prejel deset zapovedi. Ko je ljudstvo videlo, da odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« Aron je ustregel njihovi prošnji, zbral od njih zlato in ulil zlato tele.
Tako vidim tri stopnje naše vere, če sploh lahko govorimo o veri. Prva stopnja je čaščenje zlatega teleta, drugo je iskanje in čaščenje Davidovega sina, tretje pa je dejanska vera v Božjega sina. Tri čaščenja, kakor so tudi tri skušnjave. Spomnimo se Jezusovih odgovorov:
Dejansko se vera začenja, ko svoj pogled dvigamo od materialnega sveta k duhovnemu. Žal pa tudi duhovni svet postaja navada. Lepe navade so lepe, vendar začnejo vero dušiti. Tudi tradicija in dom sta nekaj lepega, a ju moramo presegati, sicer postane vera neke vrste religija, družbena norma, moralizem, ne pa oseben odnos z Bogom. Zato nas Jezus vabi na pot.
Takoj ko se na poti ustavimo, ustvarjamo zlata teleta ali podobe tradicije. Za Jezusa ni prostora in ga križamo. Cvetna nedelja nas vabi k globokemu premisleku o naših predstavah o veri in Bogu. Kaj je naša vera? Ali se znamo dvigati od kruha k Božji besedi? In ko že mogoče prisegamo na Boga, ali je naš Bog tradicija in navada ali pa živi Bog? Vera v Davidovega sina, ki mora priti na svet, je bila nekaj lepega, a je bila tudi razlog, da so v njenem imenu križali Boga samega. Ali tudi nas kaj ovira, da bi sprejeli Boga, živo resnico, Božjega sina?
Naj bo torej naša vera nekaj živega: živo iskanje božjega obličja tako v vsakdanjih skrbeh in odnosih kot tudi v izrazih naše vere. Naj nas navade ne delajo mlačnih in navajenih, ampak nam pomagajo, da vztrajamo v iskanju živega Boga.
