Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)

Križ opredelitve in odločitve

Križi v tem postnem času se kar vrstijo. Ne bo jih še konec. Začeli smo s križem razpetosti. O njem govori sam post. Ko se odrekamo hrani, v sebi poživljamo jasno zavest, da hrepenenj v nas ni mogoče zapolniti z ničemer zemeljskim. Tudi z molitvijo ne moremo uresničiti vseh hrepenenj in doseči popolnosti. Ostajamo na zemlji in se stegujemo za nebesi. Drugi križ je govoril o nujnosti prepuščanja življenja v božje roke. Ne moremo se polastiti nebes in jih spraviti v šotor. Življenje je potrebno izročati Bogu in vedno znova odhajati na pot. Potem je tu še križ nekoristi in preroštva. Ko se Jezus postavi za tempelj svojega Očeta in govori o njem, dela nekaj zelo nekoristnega, ter z dejanjem in besedami oznanja, kar ne more dokazati. Nosi križ nekoristi in preroštva. Oba bosta prinesla zmago šele onstran zemeljske poti.

Pred nami je pogovor med Nikodemom in Jezusom. Nikodem, apostol Janez ga opiše kot farizeja in prvaka med Judi, je ponoči prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Ve, da ima Jezus prav, vendar ga je strah. Ve, da se mora odločiti, a se raje ne bi. Križ nekoristi mu smrdi, prav tako križ preroštva. Če stopi za Jezusom, na nek način stopa v prazno. Izgublja znane privilegije: izgubil bo mesto v svoji stranki in prvenstvo med Judi. Kaj bo pridobil? Človeško gledano nič, izgubil pa vse. Križ nekoristi! In tu je še križ preroštva. Ne more dokazati, da je Jezus prava odločitev. To se bo pokazalo šele po vstajenju. A polno življenje zahteva odločitve. Človek ne more ostati na sredi. Omahovanje, cincanje, stalno sprenevedanje ni vredno človeka. Potrebni sta opredelitev in odločitev. A tudi to je križ, križ opredelitve in odločitve. Nikodem to ve, zato prihaja k Jezusu, da bi si razjasnil pogled in naredil odločilen korak.

Jezus je nedvoumen. Pove, da gre v smrt, da bo znamenje odrešenja, kakor je bila bronasta kača obešena na drog znamenje rešenja za Izraelce v puščavi. Kdor je pogledal vanjo, je ostal živ. Tudi on bo povišan na križ, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Življenje z Jezusom zahteva opredelitev. Na svetu obstaja tema in luč. Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela, beremo vsako leto za božič. Nikodem ve, da se mora opredeliti in odločiti. Ve za izgubo in se boji odločitve. Jezus ne popušča. Nikodemu pravi: Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Pomislimo, kako jasne so naše vsakodnevne opredelitve za temo ali luč. Ali rečemo vedno bobu bob? Mar ne bi radi stvari pometli pod preprogo in si rekli: 'Ah, saj ni pomembno!' Ali se vedno vprašamo: Za koga se odločam, kdo me vodi? Luč ali tema, Jezus ali to, kar mi paše? Ko pri majhnih stvareh popuščamo, ko se ne izjasnimo, vedno globlje tonemo v temo. Nazadnje se resnično ne znamo odločiti.

Jezus je jasen: Kdor vame veruje bo rešen, kdor ne, bo pogubljen. Vera je stvar vsakodnevnih majhnih korakov. Od jutra, ko vstanemo, do večera, ko ležemo v posteljo. Ali služimo luči ali temi, Jezusu ali sebi? Kdo nas skozi dan vodi in kako pogumno se opredeljujemo za luč? In ne nazadnje ali znamo pogumno reči: Kristus je moj edini odrešenik! On je merilo mojih odločitev, on je moje življenje!

Zdi se, da živimo v družbi, ki takšne jasnosti ne prenese. Ta bo označena za fanatizem, netolerantnost in še kaj. Pa vendar smo kristjani že po imenu poklicani, da se opredelimo v vsakem trenutku in sledimo Njemu, ki je naše odrešenje. Postni čas nam torej nalaga še en križ: križ opredelitve in odločitve. Vzemimo ga pogumno nase, da bodo naša dela storjena v resnici, da nas bodo vodila k luči in bodo pričevala o Bogu. Vzemimo si zelo preprosto vodilo v tem tednu: Moj odrešenik je Jezus. Z vsakim dejanjem mu želim služiti!