Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«
Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹. Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«
Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«
Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹.
Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.
Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,1-41)
Današnji evangelij najbrž v nas prebuja mešane občutke. Po eni strani je čisto pravi za nedeljo veselja. Veselje je v tem, da Jezus ozdravi sleporojenega in mu podari vid. Po drugi strani pa nas pogled na množico, ki se pregovarja okrog ozdravljenca, lahko potare. Človek se vpraša, ali je mogoče, da se nekaj tako lepega sprevrže v nekakšno politično igrico.
Poglejmo, kako se v odlomku posamezniki odzivajo in kakšne drže zastopajo:
Za resnico sta zavzeta v odlomku samo dva: Jezus in ozdravljeni, človek sočutja in otroška duša. Vsi ostali: razumniki, radovedneži, vplivneži in preračunljivci, se sprenevedajo in lažejo. Prvo vprašanje, ki se mi ob tem postavlja je, ali smo sploh občutljivi za laž? Koliko zares prepoznamo, da se za nečem skrivajo goli interesi? Jezus nam na mnogih mestih sporoča, da je laž pogubna in da je življenje vedno le v resnici. Tempelj je žal le prostor beganja in nikakor prostor živega občestva.
Vse skupaj povežimo s papeževo postno poslanico. Spomnimo se, da nas je vabil k poslušanju, postu in da smo skupaj. O poslušanju smo govorili na drugo postno nedeljo, ko smo ugotavljali, da je tudi učencem težko poslušati. Apostol Peter je pri spremenjenju na gori govoril neumnosti. Namesto da bi poslušal, je nebeščanom ponujal šotore. Papež Leon pa pravi, da je: pripravljenost poslušati prvi znak želje po vstopu v odnos z drugim.
Preteklo nedeljo smo ob evangeliju, ki je govoril o srečanju Jezusa s Samarijanko, razmišljali o postu. Papež Leon nas vabi k trem oblikam posta. Pravi, naj bo post zdržek od besed, ki prizadenejo in ranijo. V tem duhu se Jezus in Samarijanka pogovarjata kot božja otroka in ne kot tujca, še manj kot sovražnika. Drugo povabilo je bilo, naj se ne odrekamo le hrani, ampak naj se hranimo tudi z Božjo besedo. Jezus in Samarijanka govorita o živi vodi in molitvi. Tretje povabilo pa je bilo, naj ob odpovedi hrani spoznavamo, česa smo resnično lačni. Samarijanka ob iskanju ljubezni pri petih možeh, spoznava, da išče Odrešenika.
Ob pogledu na današnji evangelij, lahko rečemo, da razen Jezusu in sleporojenemu, nikomur nobena od teh vaj ne gre. Ne znajo se poslušati in slišati. V srečanjih letijo besede, ki ranijo. Ni prostora za presežno, za Božjo besedo, zato tudi za čudež ne. Ob vsem pa lahko vidimo, da so vsi v templju, kakor kaplje živega srebra. Mogoče se še spomnite, kako je izgledalo, če smo razbili star termometer? Kapljice srebra so dobesedno bežale ena pred drugo. Tako je z ljudmi v templju.
Česa jim manjka, da ne znajo biti skupaj? K čemu nas vabi papež Leon? »Naše župnije, družine, cerkvene skupine in redovne skupnosti so poklicane, da se v postu podajo na skupno pot, na kateri naj poslušanje Božje Besede, kakor tudi krika ubogih in zemlje, postane oblika skupnega življenja in post naj podpira pristno kesanje … Prizadevajmo si, da bodo naše skupnosti postale kraji, kjer bo krik trpečega sprejet in bo poslušanje rodilo poti osvoboditve in nas naredilo bolj pripravljene in prizadevne v sodelovanju pri graditvi civilizacije ljubezni.«
Papež nas vabi na skupno pot, kjer bo krik trpečega sprejet. Skupaj le, če bomo slišali Božjo besedo in krik ubogih, lahko gradimo civilizacijo ljubezni. V današnjem odlomku pa smo videli, da ni bilo prostora ne za slepega, ne za Jezusa njegovo božjo moč in modrost. Odlomek nam kaže, da je nujno presegati osebne interese, če hočemo biti skupaj. Skrb za bližnjega mora presegati našo sebičnost. Resnica nam mora postati pomembnejša od koristi, Božja logika pomembnejša od naše.
Najbrž vsi vidimo, da nam to ne gre najbolje. Pogled na učence nas tolaži in spodbuja. Tudi oni so morali prehoditi dolgo pot. Šele, ko so doživeli smrt Učitelja in prihod Svetega Duha so se začeli razumeti in govoriti skupen jezik. Šele Sveti Duh jim je odprl razum in jih povezal v živo občestvo.
Moja tretja spodbuda ob papeževem razmišljanju bo zelo kratka. Zahrepenimo po skupni poti. Prosimo Gospoda, naj poslušanje Božje Besede, kakor tudi krika ubogih in zemlje, postane oblika skupnega življenja. Naj bo post živa prošnja Gospodu, da nam da Svetega Duha, da bomo znali in zmogli biti skupaj!
