Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,1-41)

Dokler sem na svetu, sem luč sveta

Današnji evangelij najbrž v nas prebuja mešane občutke. Po eni strani je čisto pravi za nedeljo veselja. Veselje je v tem, da Jezus, ko stopi iz templja, vidi sleporojenega, ga ozdravi in mu podari vid. Po drugi strani pa nas pogled na množico, ki se pregovarja okrog ozdravljenca, lahko potare. Človek se vpraša, ali je mogoče, da se nekaj tako lepega sprevrže v politično preigravanje. Ob pogledu na takratno shodnico lahko rečemo le, da je bilo očitno vedno enako. Resnica ni bila ljuba in če je bilo le mogoče, jo je človek potvarjal.

Prav zato pa je današnji evangelij logično nadaljevanje odlomka iz pretekle nedelje, ko je Jezus že spregovoril o tem, da bodo v prihodnje ljudje molili v duhu in resnici. Ne bo več pomemben kraj, pomembna bosta duh in resnica.

Ustavimo se ob osebah, ki nastopajo v današnjem dogodku in se vprašajmo, kje se najdemo sami.

• Jezus – Takoj, ko stopi iz templja, zagleda slepega. Že ta preprost stavek nam pove, da je hodil v tempelj molit, da bi videl stisko bližnjih. Ni molil iz navade in dolžnosti, ampak iz pristnega odnosa z Očetom. Zato tudi odgovarja učencem: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Njegovo delovanje ima en sam pomen: da prinaša življenje in luč ter da se razodenejo božja dela.
• Človek, ki je bil slep od rojstva – je nad ozdravljenjem navdušen kot otrok. V otroškem veselju ni prostora za preračunavanje, kaj se izplača in kaj ne oz. kaj bodo rekli ljudje. Otroško preprost je, iskren in hvaležen. Išče resnico in se veseli srečanja z Jezusom. Čudi se, da Njegove veličine drugi ne prepoznajo. Je kakor otrok, navdušen nad lučjo in življenjem.
• Jezusovi učenci – razpravljajo, kdo je kriv, da je ta slep. Vrtijo se okrog lastne pameti in svoje pomembnosti. Njihovo modrovanje nikomur ne koristi. Zdi se, da je njihova vera še vedno nedeljska obleka. Radi bi izpadli pametni in pomembni.
• Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač – predstavljajo skupino radovednežev. Sprašujejo se, ali ni to tisti, ki je posedal in beračil. Sestavljajo sliko o celotnem dogajanju. Vse to počno le zato, da tekmujejo, kdo bo izvedel največ. Žalostna podoba vaških čenč ali medijskega trača.
• Farizeji – so sprevrženi varuhi postave. Njihov cilj je pokvarjen. V sebi so že sklenili, da se morajo Jezusa znebiti in da bodo vsakega, ki ga prizna, izobčili. Čeprav se imajo za varuhe resnice, so popolnoma sprevrženi. Resnica jih nikakor ne zanima. Ostajajo le njihovi interesi, ki jim pokvarjeno sledijo.
• Starši – so grozljiv primer preračunljivcev, ki se sprenevedajo in vedo le tisto, kar jim pride prav. V tem primeru starša pravita: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov …«

Za resnico sta zavzeta v odlomku samo dva: Jezus in ozdravljeni. Vsi ostali se sprenevedajo in lažejo. Žal ni v današnji družbi in Cerkvi nič drugače. Prvo vprašanje, ki se mi ob tem postavlja je, ali smo sploh občutljivi za laž. V najrazličnejših pogovorih vedno opažam, da smo postali brezbrižni za resnico. Kot da nam je vseeno, ali je nekaj resnično ali ne ali se za nečem skrivajo goli interesi ali dejansko iskanje resnice. Jezus nam na mnogih mestih sporoča, da je laž pogubna in da je življenje vedno le v resnici. Zdi se, da smo to sporočilo Evangelija popolnoma preslišali.

Postni čas je gotovo namenjen temu, da v sebi gojimo čut za resnico in da iščemo vedno in povsod resnico. Ne kakor učenci, ki hočejo biti pomembni, ampak kakor Jezus, ki moli, da bi videl stisko, ki moli, da bi izpolnil Očetovo voljo in bil luč. Naj nam Bog pomaga, da bosta naša molitev in odpoved v duhu in resnici.