Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)
Preteklo nedeljo smo poslušali evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori in se ustavili ob Očetovem glasu, ki je učencem iz oblaka naročil, naj Jezusa poslušajo. Razmišljali smo, kako težko je bilo učencem slišati, kar jim je skušal Jezus sporočiti. Hkrati smo spoznavali, da je poslušanje tudi za nas težko, a prav k temu nas je v letošnji postni poslanici spodbudil papež Leon XIV.
Danes vidimo, kako se Jezus ob vodnjaku pogovarja s Samarijanko. Ta pogovor je nenavaden iz več vidikov. Če smo pozorni, lahko vidimo, kako hitro sogovornika poglabljata temo pogovora. Od čisto preproste prošnje Samarijanki, naj mu da piti, prek besed o živi vodi ter molitvi v duhu in resnici do spoznanja, da je Jezus Odrešenik.
Žena, ki je imela pet mož, in je bila Samarijanka, za Jezusa kot pobožnega Juda ni bila primerna sogovornica. A to ga ne moti. Navezal se bom na nadaljevanje papeževe postne spodbude, ki nas ni pozval le k poslušanju, ampak tudi k postu. Ob Jezusovem srečanju s Samarijanko bom skušal osvetliti tri poudarke tega posta. Papež Leon pravi: »Želim vas povabiti k zelo konkretni in pogosto malo cenjeni obliki zdržnosti: k zdržnosti od besed, ki prizadenejo in ranijo naše bližnje. Začnimo razoroževati naš govor, odpovejmo se ostrim besedam, prenagljenim sodbam, slabemu govorjenju o tistem, ki je odsoten in se ne more braniti, obrekovanju.«
V današnjem evangeljskem odlomku vidimo lep primer tako poslušanja kot posta tj. zdržnosti od besed, ki prizadenejo in ranijo. Jezus ne obsoja, ne 'etiketira', ampak pristopa k Samarijanki kot ljubljeni božji hčeri. Povabljena je v polno življenje, tako kot On sam. Zanj je kljub temu, da je tujka, da je njeno življenje moralno sporno, božja podoba, ki jo spoštuje in z njo govori spoštljivo. Naj bo torej srečanje med Jezusom in Samarijanko spodbuda k postu oz. zdržnosti od besed, ki ranijo.
Njun klepet se na enkrat spremeni v globok pogovor. Od pogovora o utrujenosti in žeji sta prešla k razmišljanju o živi vodi in molitvi v duhu in resnici. Čeprav se razpon pogovora zdi skoraj neverjeten, pa govori o tem, da oba živita v tesni navezi z Bogom in ob njem in z njim razmišljata. To pa je drugo povabilo papeža glede posta, ko pravi: »Če hočemo, da bo post ohranili evangeljsko resnico in se izognil skušnjavi, da bi srce postalo ošabno, ga moramo vedno živeti v veri in ponižnosti. Zahteva, da ostanemo zakoreninjeni v občestvu z Gospodom, kajti »kdor se ne zna hraniti z Božjo Besedo, se ne posti zares.«
Post je torej smiseln, če nas odpira za življenje iz Božje besede. Če nas ne vodi, da živimo iz Boga, je prazen! Jezus in Samarijanka pokažeta, da se njuni življenji neprestano prepleta v duhu vere. Sposobna sta razmišljati o življenju z Bogom.
Ko Jezus s Samarijanko spregovori tudi o njenih petih možeh in tem, ki niti ni njen mož, pa se konkretno dotakne njene globlje žeje in lakote. Ve, da je žejna ljubezni. Razume pa tudi, da jo išče na napačnem koncu. Usmeri jo na pot odrešenja.
Papež Leon govori o potrebi po resničnem postu, ki: »Bolj očitno pokaže, česa smo »lačni« in kar imamo za bistveno za naše preživljanje … Telesni post služi razločevanju in urejanju naših »apetitov«, ohranja budno našo lakoto in žejo po pravičnosti, ko jo odteguje vdanosti v usodo in jo uči, da postne molitev in odgovornost do bližnjih.«
Tako nas današnja Božja beseda spodbuja, da se v postu poglabljamo v tisto lakoto, ki nas včasih žene tudi na napačne poti. Post naj v nas prebuja zavest, kot pravi papež s Svetim Avguštinom, da: »V času zemeljskega življenja ljudem pripada, da so lačni in žejni pravičnosti, potešitev pa pripada drugemu življenju.« Ni cilj, da smo lačni, ampak da spoznamo globljo lakoto in zaživimo bolj za jed, ki ostane in nas resnično nasiti.
Dragi bratje in sestre, pred nami je precej zapleteno srečanje med Jezusom in Samarijanko, ki pa nas vabi, da se učimo živeti iz vere. Ta šola vere je post, h kateremu nas vabi papež Leon. Še enkrat si poglejmo tri poudarke, ki smo jih povezali z današnjim odlomkom:
Naj bo takšen tudi naš post.
