Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)
Odlomek, ki smo ga slišali, je nenavaden. Težko si predstavljam, zakaj ga je Cerkev umestila ravno v postni čas. Preteklo nedeljo smo poslušali evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori, danes pa se Jezus pogovarja s Samarijanko. Nenavaden je tudi zaradi načina pogovora. Oba sogovornika sta izredno neposredna. Poglejmo:
Na prvo nedeljo smo razmišljali o skušnjavah in kako se z njimi spopada Jezus. Druga nam je prinesla dogodek spremenjenja na gori, ko je bil Peter tako navdušen, da bi se kar utaboril. V spremenjenju smo lahko videli, da je spopad s skušnjavami pravzaprav namenjen temu, da pripravimo prostor bližnjemu in Bogu. Post ni sam sebi namen, ampak naj bi z njim odpirali sebe za bližnjega in Boga. V tej luči je mogoče razumeti tudi današnji odlomek.
Neposrednost, ki preveva dialog med Jezusom in Samarijanko, je neverjetna. Danes tega nismo vajeni. Oba sta ves čas resnicoljubna. Govorita o težkih temah. Govorita o vsem, kar ju kot Samarijanko in Juda ločuje. Vendar se v globini slišita in razumeta. Očitno ju povezuje ista želja, tj. da bi spoznala in živela resnico. To izrazi Samarijanka z navdušenjem, ko v vasi sporoča: »Vse mi je povedal«. Jezus pa pravi učencem: »Moja hrana je, da izpolni voljo tistega, ki me je poslal.«
Postni čas je torej smiseln v premagovanju skušnjav, na katere naj odgovarjamo z Božjo besedo. Naslednji korak je, da v njem pripravljamo prostor bližnjemu. Današnji odlomek pa lahko razumemo kot povabilo, da se z bližnjimi in Bogom srečamo v resnici.
Vemo, kako težko se dotaknemo stvari, v katerih smo se že večkrat zapletli v konflikt. Vendar nam prav današnji odlomek govori, da moramo vztrajati prav tam, kjer smo se zapletli. Jezus in Samarijanka se ne izogibata njunim razlikam. Govorita o njih in očitno presegata napetost.
Zanimivo je, kako se pogovor pomika od čisto zunanje težave v globino. Jezus Samarijanko prosi, naj mu da piti. Prvi korak lahko naredi On, saj je v nekakšni prednosti. Judje so bili namreč večvredni od Samarijanov. Tisti, ki se zdi, da je pomembnejši, na boljšem, se mora skloniti.
Od prošnje, da mu da piti, preide k svojemu poslanstvu. Spregovori ji o sebi kot živi vodi in prek tega o njenem življenju. Samarijanka ne zbeži od poglabljanja pogovora. Ker doživlja, da je ob Njem prostor zanjo, z njim podeli željo po molitvi. Tudi tu se ne izogneta razlikam med Judi in Samarijani. Počasi prideta do tega, da je pravzaprav tako v osebnem odnosu kot v molitvi najpomembnejša resnica.
Tretjo postno nedeljo lahko v luči evangeljskega odlomka razumemo kot povabilo, naj se ustavimo ob sebi in bližnjem v najtežjih temah življenja. Priznajmo si, česa smo žejni in prosimo bližnjega, da nam da piti. Ne zbežimo od tistega, kar nas ločuje. V iskanju resnice, bomo našli skupno pot.
