Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!« (Mt 17,1-9)
Jezus je izbral posebno skupinico apostolov, da bi jim pokazal nekaj izrednega. Sprašujem se, zakaj bi tega, kar so videli Peter, Jakob in Janez, ne videli vsi. Čudovito spremenjenje bi bilo lahko spodbuda za vse. Očitno je Jezus menil drugače. Zakaj se je spremenil le pred izbranimi učenci? Odgovor dostikrat najdemo na koncu odlomka. Vendar je tokrat na koncu le Jezusovo naročilo, naj o tem, kar so videli, ne govorijo nikomur, dokler ne vstane od mrtvih. A njegov cilj spremenjenja verjetno ni bil, da bodo o tem, kar so videli, molčali. Kaj je torej cilj spremenjenja in zakaj le pred izbranimi učenci?
V središču dogajanje je Očetov glas, ki se nenadoma oglasi iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« To je sporočilo kot pri krstu v reki Jordan, le da je dodano še naročilo: Njega poslušajte! To pa bi že lahko bil razlog za spremenjenje: Jezusova želja, da bi ga učenci poslušali in slišali. To je še toliko pomembnejše, ker jim je začel razlagati, da bo moral veliko trpeti. Tega pa nikakor niso mogli ali pa hoteli razumeti. Ker je bilo to slišati in razumeti tako težko, je najbrž Jezus izbral le tiste apostole, pri katerih je upal na hitrejši 'premik'.
V središču današnjega sporočila je torej poleg čudovitega spremenjenja naročilo, naj ga učenci poslušajo. K poslušanju pa nas je preteklo nedeljo povabil tudi papež Leon XIV. s postno poslanico. Takole smo brali: Letos bi rad najprej opozoril na pomembnost dajanja prostora Besedi s poslušanjem, saj je pripravljenost poslušati prvi znak želje po vstopu v odnos z drugim. Vabil nas je, da poslušamo, kakor posluša Bog, ki je slišal stisko izvoljenega ljudstva in je nanjo odgovoril.
Poglejmo najprej, kako so izbrani učenci poslušali Jezusa. Apostol Peter je predlagal, da naredi šotore za Jezusa in oba gosta, ki sta prišla iz nebeških višav. Ko pa so zaslišali še Očetov glas, so se na smrt prestrašili in popadali na obraz. Vse skupaj je skoraj ironično. Na čudovito spremenjenje apostol Peter spregovori z najbolj neumno idejo, kar jo je lahko našel: nebeščanom bi pripravil šotore. Neumrljivim ponuja začasno bivališče! Ko bi morali poslušati, govorijo in ko naj bi kaj razumeli, v strahu trepetajo in se skrivajo. Očitno je Jezus vedel, da je potrebno spremenjenje, da se jih bo kaj dotaknilo in bodo slišali. Kljub spremenjenju je pot do tega, da bi slišali, dolga.
Kaj se nam dogaja, da je tako težko slišati? Temeljno vprašanje je zagotovo, ali vzamemo drugega za res? Verjetno vsi izhajamo iz izkušnje, da so nas kot otroke le toliko vzeli za res, kolikor smo bili znotraj predstav svojih staršev. Kar pa je 'štrlelo' ven, ni bilo slišano. Iz tega izhaja, da se najprej lahko slišimo le pri stvareh, ki jih že poznamo. A še to je težko. Npr. ko rečete starši otrokom: »Pospravi!« Ali se zgodi? Včasih ja, drugič ne. Težava ni, da bi ne mogli razumeti, ampak da slišano zahteva spremembo v našem delovanju, ki nam ne paše. Ko nekaj slišimo, to zahteva odziv, ki nam pogosto ne diši, zato je bolje ne slišati.
Na poslušanje vplivajo tudi naša čustva. Ko je učence prevzel strah, so otrpnili. Niso bili več sposobni poslušati. Lažje je bilo govoriti, zato je Peter, namesto da bi prisluhnil, ponujal rešitev. Tudi v nas so najrazličnejši strahovi, ki nas hromijo, da težko slišimo bližnjega. A govorjenje, ki ga rodi strah, je nekoristno. Tudi to dobro poznamo. Lažje je govoriti kot pa se ustaviti, da bi razumeli bližnjega ali sebe.
Brez poslušanja ni odnosov! Papež Leon je napisal, da je pripravljenost poslušati prvi znak želje po vstopu v odnos z drugim. Postni čas je odlična priložnost, da si zadamo nalogo, da se poslušamo. Najprej pomislimo, kaj vse nas pri tem ovira:
Jezus se je pred učenci spremenil, da bi mu lahko zaupali, ker so videli lepoto, v katero so povabljeni. Tudi mi smo s svojimi bližnjimi že doživeli marsikaj lepega. Naj nam to pomaga premagovati strahove, ki nas ovirajo, da bi se poslušali, slišali in razumeli. Brez poslušanja ne moremo biti v odnosu z bližnjimi. Brez odnosa pa ni osebne rasti ne veselja. Naj bo postni čas torej priložnost, da rastemo v poslušanju in se spreminjamo v podobo, ki nam jo je pripravil Gospod.
