p02 - Jezusov obraz je zasijal kakor sonce

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!« (Mt 17,1-9)

Skrivnost Božje in naše lepote

Dobro je, da smo tukaj, je rekel apostol Peter zmeden in navdušen hkrati. Navdušen pa ni le nad spremenjenjem, ki ga je ravno doživel. Ob Jezusu mu je bilo pogosto lepo. Vesel in ponosen je bil, da je v njegovi družbi. Veselje v Gospodovi družbi ga je spremljalo od samega začetka. Spomnimo se, kako se je začelo. Ko je njegov brat Andrej srečal Jezusa, je želel izvedeti, kje stanuje. Takoj, ko je izvedel, oziroma se mu je lahko pridružil, se je nad njim navdušil in poklical svojega brata Petra. Tudi ta je očitno spoznal, da je ob njem lepo. Ko so Ga kasneje mnogi zapuščali in jim je Jezus rekel, ali hočejo oditi tudi oni, mu je Peter jasno odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6,68-69)

Preteklo nedeljo smo razmišljali ob Jezusovih skušnjavah in videli, kako je odgovarjal hudiču. Pravzaprav smo v odgovorih lahko opazovali dvoje: kaj je smisel Jezusovega spopada s satanom in kaj je njegova lepota. Odgovori na Jezusove skušnjave pokažejo pot do spremenjenja. Poglejmo jih še enkrat:

  • ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹
  • ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹
  • ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹

Jezusova lepota je bila v tem, da je vedno na skušnjave odgovoril z božjo logiko. Uprl se je človeški in izpolnil Očetovo voljo. Tako je rasla njegova lepota, ki je navduševala apostole. Kadar ljudje podlegamo skušnjavam, padamo v greh. Naša lepota – Božja podoba, ki je v nas, se izgubi. Spomnimo se glavnih grehov: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba.

Paul Claudel je posledice glavnih grehov opisal takole:

  • napuh nas napravi toge – nismo sposobni sprejeti kritike, ob kateri bi rasli;
  • lakomnost nas zapre vase – ne moremo se veseliti drugega, ker nas ogroža;
  • nevoščljivost nas razjeda – ne moremo se veseliti tega, kar imamo, ker vidimo samo, kaj ima drugi in kaj nam manjka;
  • nečistost nas pokvari – iz ljubezni naredi dolgočasen in kratkotrajen užitek in nas zapira vase;
  • požrešnost poneumi – omeji naše doživljanje, da se vrtimo le okrog tega, kaj bomo pojedli;
  • jeza razobliči – v njej izgubimo pamet in Božjo podobo;
  • in lenoba ohromi – zaradi nje ne rastemo več.

Jezus se je pred učenci spremenil, da bi globlje dojeli, kaj je rezultat hoje za njim. Doživljali so Njegovo lepoto, v polnosti pa je zasvetil na gori spremenjenja. Tudi nas vabi, naj vztrajno hodimo za njim. Ne želi, da bi nam bilo premagovanje skušnjav krivica. Želi, da bi spoznali, kako lepo je, če vztrajamo z Njim.

Če si bomo vzeli v postnem času za vodilo Jezusove odgovore na skušnjave, bomo okušali, kako nas ti spreminjajo. Če se zavrtimo preprosto okrog hrane, nas požrešnost resnično poneumlja. Odpiranje Božji besedi pa prestavlja naš pogled, iz zagledanosti v ugodje, v neskončnost. Skupaj s premagovanjem požrešnosti in z oklepanjem Božje besede, presegamo tudi druge temeljne potrebe. Nečistost, ki izvira iz temeljne želje po spolnosti, nas pokvari. Preseganje le te, nam daje veselje nad seboj in bližnjimi.

Podoben učinek ima tudi upor skušnjavi preizkušanja. Videli smo, kako hitro bi radi drugega in Boga vrteli okrog sebe. A potem smo nesposobni za odnos. Tako nas drža, ko vse vemo – napuh, dela toge, lakomnost zapira vase in nevoščljivost razjeda. Vse to je neke vrste vrtenje okrog sebe in nasedanje skušnjavi preizkušanja drugega in Boga. Ko pa nismo središče sami sebi in postane vodilo ljubezen, nas ta dela žive. Apostol Pavel v svoji hvalnici ljubezni lepo opiše lepoto, ki nam jo prinaša ljubezen. Takole pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1Kor  13,4-7) Mar ni to čudovito spremenjenje, če človek živi v takšni ljubezni!?

Hudič nas tako skuša spraviti vse do tega, da bi verjeli, da je on naše veselje. Če se zavrtimo okrog njega, dejansko umiramo lepoti, ki jo je Bog položil v nas. Razjeda nas krivica in popada jeza. V brezciljnosti smo sužnji lenobe. A Jezus mu pove, da je njegovo veselje v tem, da služi Bogu Očetu. Kako lep je človek, ki mu je Bog vse in izpolnjevanje Njegove volje vodilo.

Ob glavnih grehih in ob Jezusovih odgovorih na skušnjave skušajmo prečiščevati svojo podobo, da bo vedno bolj svetila in da bo drugim ob nas lepo, kakor je bilo učencem na gori spremenjenja.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si

Pridiga

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si