Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli. (Mt 4,1-11)
Pred nami je spet postni čas, ko se ustavljamo ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Jezusa je na križ pripeljala ljubezen do nas. Ni zbežal, tudi ko je že vedel, da ga bo ljubezen stala smrti na križu. Poleg tega da je hotel pokazati, kako zelo nas ima rad, nam je hotel s svojim križem odpreti vrata nebes, ki smo si jih zapravili z izvirnim grehom.
Ker je Jezusova smrt tako tudi žrtev za naše grehe, se v postu še bolj ustavljamo ob svoji grešnosti. Prva postna nedelja nam vedno prinaša evangelij o Jezusovih skušnjavah. Ob njih se ustavimo z mislijo, kje nas hudič skuša in kako mu odgovarjamo.
Prva podoba, ki se mi ob pogledu na Jezusove skušnjave zariše pred očmi je, kako pretkano hudič skuša Jezusa. Začenja tam, kjer je najbolj ranljiv. Ko postane zelo lačen, ga izziva, naj si sam postreže, naj naredi iz kamnov kruh, saj to zmore. Hudič ne začenja z zahtevo, naj ga počasti, ampak z lakoto. Prav tako tudi nas skuša s tistim, kar nas najbolj žuli in je najbolj preprosto in logično. Potem skušnjave stopnjuje vse do tega, da nas tako kot Jezusa izziva, naj ga počastimo.
Ta podoba spopada med Jezusom in hudičem nam kaže, kako življenje samo od nas vedno zahteva rast. Kakor se začenjajo skušnjave pri majhnih stvareh in se nadaljujejo v velikih, tako se mora tudi naš spopad z njimi krepiti. Prepoznavati moramo preproste skušnjave in odkrivati odgovore nanje, da moremo potem s svojim življenjem odgovoriti na večje.
Poleg te misli, me nagovarjajo Jezusovi odgovori na skušnjave. Poglejmo jih od blizu:
Gotovo je naš postni čas najprej izziv za vprašanje: ali živimo tudi iz besede, ki prihaja iz Božjih ust, ali skrbimo le za kruh? Vemo, kako hitro nas ta svet potegne v svoj ritem. Ni si lahko vzeti časa za molitev in premišljevanje Božje besede. Vendar nas prav Jezusov prvi odgovor skušnjavcu spominja, da je to temeljna skušnjava za vsakega od nas. Radi pozabljamo, da je vse, kar je živo, potrebno hraniti. Logično nam je, da skrbimo za hrano za telo. Prav tako nam je najbrž logično, da skrbimo za denar na svojem računu, da bomo imeli iz česa kriti stroške. Kako radi pa pozabljamo, da je potrebno vlagati tudi v kaj drugega. Živeli bi lepe odnose, a časa in moči zanje si ne vzamemo. Ustvarjali bi čudovito družbo, a škoda nam je časa in denarja za sočloveka. Doživljali bi globino Božje bližine in lepo bi praznovali veliko noč, a bi ob tej skrivnost ne premišljevali. Jezusov odgovor na prvo skušnjavo nas prebuja k zavesti, da smo tudi Božja podoba in da jo moramo hraniti kot svoje telo.
Drugi Jezusov odgovor se glasi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹ Pomislimo, kako hitro smo sami tisti, ki preizkušamo Boga in odpiramo vrata hudiču. Pogosto opazim, da v paru eden ali drugi točno ve, da stopa na mejo še sprejemljivega. Da izziva drugega do roba, ko ga ne vzame za res. Ali ko ga tako ali drugače izkorišča. Potem se čudimo ločitvam. Prej ali slej je mera polna. Vendar ko bližnjega že dolgo skušamo, se je težko ustaviti. Podobno skušamo Boga. Marsikdaj vemo, da bi se morali vzeti čas za molitev, sveto mašo ali spoved, pa odlašamo in odlašamo. S tem tvegamo, da bomo postali duhovno mrtvi. Kdo nas bo oživil?
Tretja Jezusova obramba skušnjavcu pa pravi: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹ Če se hočemo upreti hudiču in ne podleči njegovim skušnjavam, moramo rasti. Če ne rastemo, neopazno drsimo v čaščenje hudiča. Poglejmo v svet okrog sebe, pa nam bo najbrž bolj jasno. Nič več ni greh. Sami smo postali merilo vsega. Hkrati pa ni prostora za ljubezen in odpuščanje. Služimo samo še sebi. To je pravzaprav logična posledica. Da se bolje počutimo, prilagajamo vsa pravila sebi. Če ne rastemo v odločitvi, da je naše življenje lepo le, če služimo Bogu in bližnjemu, se zavrtimo okrog sebe.
Naj bo torej postni čas, ki je pred nami, povabilo k bolj zavzeti duhovni rasti. Z Jezusom odgovorimo na skušnjave:
