Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)
V današnjem evangeliju Jezus pred Pilatom pove, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in nadaljuje, da je prišel, da pričuje za resnico. Njegovo kraljestvo je torej kraljestvo resnice; kraljestvo tega sveta pa je kraljestvo laži. Poglejmo okrog sebe, v kakšnem kraljestvu živimo? Ali je v politiki, domači in tuji, pomembna resnica? Ne. Kdo pri nas sploh ve, kaj je res in kaj ne? Nič bolje ni v svetovnem merilu. Resnice nihče ne išče, ostaja le prizadevanje za všečen videz. Že preteklo nedeljo smo ugotavljali, da žal tudi v Cerkvi ni veliko drugače. V njenem središču naj bi bil Evangelij, katerega bistvo je skrb za uboge. Ko gre za konkretno vprašanje npr. prostorov za brezdomce, ostaja le pravica lastnikov, ne pa tudi dolžnost, da služimo ubogim. Kaj pa v družinah, ali je kaj drugače? Ali je najpomembnejše, kaj se v resnici med nami dogaja ali kakšni bomo izpadli? Ali se trudimo za resničnost in iskanje odgovorov na težave ali v prvi vrsti za lep videz? Nazadnje pridemo do sebe. Ali je 'naše kraljestvo' v tem, da smo resnični sami sebi in kot taki stopamo v odnose, ali je pomembnejše, kakšni izpademo?
Jezus je prišel, da pričuje za resnico, ker je njegovo kraljestvo kraljestvo resnice. Poglejmo, kako pričuje za resnico. Z današnjim dnem končujemo cerkveno leto in pred nami se že riše adventni čas. Jezus na križu dokončuje svoje pričevanje za resnico, začenja pa ga s prihodom na svet. On je v prvi vrsti Beseda, ki je postala meso, Resnica, ki je iz kosti in mesa. Bog ne pričuje o svoji ljubezni tako, da o njej le govori, ampak jo učloveči. Njegova resnica je najprej resničnost bivanja. On je to, za kar se predstavlja. On kot resnica biva. Beseda resnice je torej pri njem najprej utelešena, je iz kosti in mesa, ni prazna beseda.
Jezus biva med nami. Ne prihaja, da le govoril o resnici. Trideset let je v tišini preprosto biva med nami, biva med ljudmi. On je resnica, ki hodi z nami, živi med nami in ni prazna beseda. Kot otrok živi zahtevnost družinskega življenja, kjer nikoli ni vse gladko. On je resnica o Sveti družini, ki tudi ni bila kos temu, da bi se vedno slišali. Tudi v njej pride do nesporazuma, ko gredo pri njegovih dvanajstih letih v tempelj. A se vendarle sporazumejo. On je resnica, ki hodi med nami in sporoča, da je resnico mogoče živeti le v povezanosti z Očetom. Tudi pri nastopu je ta resnica v konfliktu z mamo Marijo, ki pričakuje pomoč na svatbi v Kani. Jezus je torej resnica, ki dela, raste, ima težav s starši, razmišlja o svojem delovanju, se osamosvaja in vstopi v javnost.
Jezus resnico tudi oznanja. Pove, da je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli. Govori o Očetovi ljubezni, ki odpušča in nas vabi k odpuščanju. Sporoča, da bodo grešniki, ki se spreobrnejo prvi v božjem kraljestvu. Hoče biti resnica o ljubezni, zato ljubezen postavi nad vsak zakon in tako krši soboto, se druži z javnimi grešniki in oznanja kraljestvo resnice v ljubezni.
Jezus torej ne le pričuje za resnico, ampak jo udejanja v ljubezni do bližnjih. Ker ne skrbi za lep videz, ampak brez kompromisov služi v resnici, pristane na križu. On je resnica o ljubezni, je udejanjenja ljubezen. To je njegovo kraljestvo, ki ga na križu dopolni. Na njem nas vse priteguje k sebi v kraljestvo resnice in ljubezni.
Jezus nas s svojim življenjem in smrtjo vabi v svoje kraljestvo resnice. Daje nam zgled, kako je mogoče v to kraljestvo vstopiti in v njem živeti. Najprej nas vabi, da se zavedamo, da obstajata dve kraljestvi in da je le eno Njegovo. Vstopiti vanj je mogoče, če se vedno znova odločamo za resničnost v sebi. Najprej naj bomo resnični, da si prizadevamo poenotiti vse, kar smo, čutimo, mislimo in delamo. Prav takšni vstopajmo med ljudi. Resnica, o kateri govori Jezus, je učlovečena, ni teorija. Vabi nas, da smo resnični med ljudmi. Vabi nas, da to čemur sledimo, oznanjamo z besedo, besede pa potrjujemo s služenjem.
Jezus je prišel, da pričuje za resnico in nas vabi v svoje kraljestvo. Naj nam bo resnica vedno prepoznavno znamenje, da hodimo za Njim. Z Njim si prizadevajmo biti resnični, živeti v resnici, zanjo pričevati in iz nje delovati.
