Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,35-43)
Poskušajmo se vživeti v dogajanje, ki ga opisuje današnji evangeljski odlomek. Po dolgem dnevu mučenja in norčevanja ter neskončno dolgi poti do Kalvarije obdaja Jezusa en sam posmeh. Vsi se iz njega norčujejo. Ali si lahko to predstavljate? Človek do konca raztrgan od bičanja, kronanja, nošenja križa in zverinsko mučen mora na koncu poslušati še norčevanje. Vsi ga izzivajo enako, in sicer: če je on res to, kar pravi, naj se reši! Jezus pa se ne zmeni za poniževanje. Odzove se le na besede desnega razbojnika, ki prizna svojo krivdo, prepozna Jezusovo nedolžnost in ga prosi, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo.
Kaj nam ta grozni dogodek sporoča? Ko se včasih zgražamo nad sedanjim stanjem v družbi in se zdi, da gre vse samo še navzdol, vidim v Jezusovem križanju pred 2000 leti dokaz, da ni bilo nikoli resnično bolje. Človek je vedno nasedal svoji sli po oblasti, moči in užitku. Vedno, ko ga to prevzame, postane zver. Jezusova smrt je na eni strani opomin vsakemu izmed nas, na drugi pa poziv k človečnosti. Jezusova drža na križu nam odpira pot do novega pogleda na življenje, ki je skrit odnosu do trpljenja.
Prvo, česar se lahko ob njegovem trpljenju učimo, je pomen na videz nesmiselnega. Jezus trpljenje sprejema zato, da bi pokazal, da zaradi ljubezni do bližnjega ni nesmiselno trpeti. Če trpljenja ne bi sprejel, bi se izneveril sebi in Očetu. Tako pa je pokazal, da nas ljubi in da pred trpljenjem in bolečino ne bo bežal. Ljubezen zahteva, da sprejmemo bolečino in trpljenje, sicer iz odnosa zbežimo ali pa postajamo nasilni. Hitro nas zanese v obtoževanje. Jezus vedno raje molči, kot da bi obtoževal.
Ko pogledamo na križanje, vidimo, da Jezusa vsi izzivajo in ponižujejo z istimi besedami: Če si Božji Izvoljenec, če si res Mesija reši sebe, stopi s križa … Tisti, ki se norčujejo, Jezusovo identiteto povezujejo z dejanji in hočejo, da z dejanji dokaže, da je Bog. Jezus s svojim molkom kaže na globlji odgovor. On je Božji sin, tudi ko negiben visi na križu. Je Mesija, tudi če ničesar več ne more. Še več, on svojo veličino dokazuje bolj s trpljenjem kot z dejanji. S sprejemanjem trpljenja svojo veličino in svoje kraljevanje dopolni. Jezus postaja kralj vesoljstva, ko se pusti pribiti na križ. Ko neznosno trpi in trpljenje sprejema premaga tudi zlo.
V tem je najbrž najtežje sporočilo krščanstva. Bog nas vrača k bistvu. Kakor nas vabi k dejanjem ljubezni, nas s svojim prenašanjem trpljenja tudi vabi, da se zavedamo, da naša veličina in lepota nista v tem, kar naredimo, ampak v tem, kar smo. Prav trpljenje, ki ga sprejemamo, nas prečiščuje in kaže na človeško veličino. Je kakor ogenj, v katerem se prečiščuje ruda, iz katere priteče žlahtna kovina. 'Biti' je vedno pomembnejše, kot to ali ono narediti. Jezus nas na križu sprašuje, ali znamo preprosto biti:
Pod križem se lahko učimo odgovarjati na vprašanje, kdo res smo. Ali smo to, kar od nas pričakuje Bog? Ali smo to, za kar se pred drugimi izdajamo ali pa smo vse drugo? Bog želi, da se zavedamo neprecenljivega bogastva, ki ga je v nas položil. To bogastvo in ta lepota se prečiščujeta prav v preizkušnjah. Naša veličina je v prvi vrsti v tem, kar smo, ne v tem kar naredimo! Vabi nas, da se vedno znova vračamo k temu bistvu, da nas naše delo in zunanje dokazovanje ne odneseta v praznino. Ni potrebno dopovedovati bližnjemu, kdo smo. Ustavljati se moramo in si odgovarjati, ali ohranjamo božjo podobo v sebi ali ne. Bodimo torej blizu Jezusu v trpljenju in tem, kar v resnici smo, da bodo to lepoto odsevala tudi naša dejanja.
