Predstavljam si, da bi se tudi Jezus rad veselil lepote templja, a ni mogel mimo globokega zavedanja, da je ta lepota minljiva, še posebej zato ker ne temelji na resnici in dobremu, pač pa se v njem prepleta vsa človeška revščina. Kljub kritičnosti se vedno znova vrača k spodbudam. Če pogledamo od blizu, bi lahko rekli, da se s sogovorniki poigra. Ko so se veseli, jih je strašil. Ko so se prestrašili, pa jih je spodbujal k stanovitnosti, ki jim bo prinesla življenje.
Takšna razpetost je pravzaprav temelj Jezusovega oznanila in njegove drže. Veseli se življenja, hkrati opozarja na praznino in zlaganost, ki ju opaža. Spodbuja k polnemu življenju in kritizira hinavščino. Kot njegovi učenci se tej razpetosti ne moremo izogniti. Življenje v veri je vztrajno iskanje ravnovesja med veseljem in žalostjo, resnobnostjo in lahkotnostjo, svobodo in odgovornostjo. Vse se vseskozi prepleta in nazadnje združi v eni sami povedi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Na kaj misli Jezus s stanovitnostjo? Prav na ta pogled na svet, ki je hkrati vedno kritičen in pozitiven; ki je razpet med zaupanjem uboge vdove, da ji bo Bog pomagal do pravice in jasnim zavedanjem, da je sodnik krivičen. Stanovitnost lahko gledamo tudi skozi razmišljanja ob zadnjih evangelijih, ko sem se posebej ustavljal ob pojmih avtoriteta in skupnost.
Stanovitnost razumem kot neustavljivo prizadevanje, da ima Resnica kot edina prava avtoriteta vedno prostor v našem življenju. Najbrž pa nas ravno napor, potreben, da ohranjamo ideale visoko, hkrati pa se spopadamo z realnostjo življenja, pahne v razočaranja, ki so načela temeljne vrednote:
- razočaranja v zakonu, je zameglilo pogled na vrednost zakonskega življenja;
- razočaranja v Cerkvi mnoge oddaljuje od Kristusa in Cerkve, ki je njegova nevesta;
- zaradi nemoči v politiki, šolstvu in zdravstvu so mnogi apatični …
Stanovitnost je spopad s takšnim razočaranjem, je prizadevanje, da vse kar je resnično, dobro in lepo, takšno tudi ostane. Stanovitnosti v dobrem ne sme načeti nobena groza, nobeno razočaranje, nobeno ustrahovanje.
Podobno je načeta podoba skupnosti. Zdi se, da nihče več ne verjame vanjo: ne v lepoto družinske skupnosti, ne redovne, ne krajevne, ne cerkvene, ne državne. Kot da je vse le še medel spomin na sneg, ki ga ni več. Jezus nas vabi, da verjamemo v lepoto in možnost skupnosti. To je stanovitnost. Četudi je zahtevna, je mogoča.
Stanovitnost razumem v duhu besed, ki jih je zapisala neka gospa na forumu kot komentar na prejšnjo pridigo. Takole piše: Spomnila sem se, kako Jezus razume “resnico”: »Petra je učil s potrpežljivostjo, Tomaža z razumevanjem njegovega dvoma, Marijo Magdaleno z nežnostjo, bogatega mladeniča pa s svobodo, da odide. Vsakega je vodil drugače, a v ljubezni. Zdi se mi, da nas Jezus ne vabi v en sam vzorec, ampak da vsak najde svojo pot v resnici z Njim.«
Ja, stanovitnost, h kateri nas danes Jezus vabi, je prav to:
- da ob vihravem in malodane neuravnovešenem apostolu Petru (pa naj bomo to mi ali bližnji) verjamemo, da se lahko umiri in najde gotovost, ki jo išče,
- da ob dvomljivcu Tomažu ohranimo vero, da je moč premagati dvom in zaživeti v zaupanju,
- da v Mariji Magdaleni s sočutjem in z nežnostjo ne gledamo predvsem njenih grehov, ampak prizadevanje za ljubezen,
- da v mladeniču, zvezanem z bogastvom, vidimo globlje hrepenenje in verjamemo, da se je sposoben odločiti za resnično svobodo.
Živimo v času, ko se vse kar je trdno, resnično, lepo in dobro maje, Jezus pa nas vabi k stanovitnosti. Tj. da trdno verujemo, da ima Bog vse v svojih rokah in ni razloga za preplah. Naj svet še tako prezira te ali one vrednote, smo lahko mirni – vrednote so na trdnih temeljih – tam, kjer je Bog. Povabilo k stanovitnosti je povabilo k pogumu in miru. S potrpežljivo in z nežno ljubeznijo naj sprejemamo tudi svoje, ne da bi se odpovedali idealom, ki jih je v nas položil Bog. Svet se spreminja, Bog pa ostaja isti. Ko se ga oprimemo, se nam ni treba ničesar bati.
