Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,5-19)
Današnji evangeljski odlomek je zelo raznolik. Na začetku smo slišali, da so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa se ni ustavljal ob lepoti in je sogovornike opozoril na minljivost vsega, češ: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Učenci so se prestrašili in vprašali Jezusa, kdaj se bo to zgodilo. Opisal jim je vse grozote, nazadnje pa jih spodbujal k pogumu in zaupanju in končal z besedami: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Predstavljam si, da bi se tudi Jezus rad veselil lepote templja, a ni mogel mimo globokega zavedanja, da je ta lepota minljiva, še posebej zato ker ne temelji na resnici in dobremu, ampak se v njem prepleta vsa človeška revščina. Kljub kritičnosti se vedno znova vrača k spodbudam. Če od blizu pogledamo, bi lahko rekli, da se s sogovorniki poigra. Ko so se oni veseli, jih je strašil. Ko so se prestrašili, pa jih je spodbujal k stanovitnosti, ki jim bo prinesla življenje.
Takšna razpetost je pravzaprav temelj Jezusovega oznanila in njegove drže. Veseli se življenja, hkrati pa opozarja na praznino in zlaganost, ki ju opaža. Spodbuja k polnemu življenju in kritizira hinavščino. Kot njegovi učenci se tej razpetosti ne moremo izogniti. Življenje v veri je neprestana razpetosti in iskanje prave mere: v veselju in žalosti, resnobnosti in lahkotnosti, svobodi in odgovornosti. Vse se vedno prepleta in nazadnje združi v eni sami povedi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Na kaj misli Jezus s stanovitnostjo? Prav na ta pogled na svet, ki je hkrati vedno kritičen in pozitiven; ki je razpet med zaupanjem uboge vdove, da ji bo Bog pomagal do pravice in jasnim zavedanjem, da je sodnik krivičen. Stanovitnost lahko gledamo tudi skozi razmišljanja ob zadnjih evangelijih, ko sem se posebej ustavljal ob dveh pojmih: avtoriteta in skupnost.
Stanovitnost razumem kot neustavljivo prizadevanje, da ima Resnica kot edina prava avtoriteta vedno svoj prostor v našem življenju. Najbrž pa je ravno napor, ki je potreben, da ohranjamo ideale visoko, hkrati pa se spopadamo z realnostjo življenja pahnil v razočaranja, ki so načela temeljne vrednote:
Stanovitnost je prav spopad s takšnim razočaranjem, je prizadevanje, da tisto, kar je resnično, dobro in lepo, takšno v našem življenju tudi ostane. Stanovitnosti v dobrem ne sme načeti nobena groza, nobeno razočaranje in nobeno ustrahovanje.
Podobno je načeta podoba skupnosti. Zdi se, da nihče več ne verjame vanjo: ne v lepoto družinske skupnosti, redovne, krajevne, cerkvene ali državne. Kot da je vse le še medel spomin na sneg, ki ga ni več. Stanovitnost, h kateri nas Jezus vabi je, da verjamemo v lepoto in možnost skupnosti. Kljub temu da je zahtevna je mogoča.
Stanovitnost razumem prav v duhu besed, ki jih je zapisala neka gospa na forumu kot komentar na preteklo pridigo. Takole piše: Spomnila sem se, kako Jezus razume “resnico”: »Petra je učil s potrpežljivostjo, Tomaža z razumevanjem njegovega dvoma, Marijo Magdaleno z nežnostjo, bogatega mladeniča pa s svobodo, da odide. Vsakega je vodil drugače, a v ljubezni. Zdi se mi, da nas Jezus ne vabi v en sam vzorec, ampak da vsak najde svojo pot v resnici z Njim.«
Ja, stanovitnost, h kateri nas danes Jezus vabi je prav to:
Živimo v času, ko se vse kar je trdno, resnično, lepo in dobro maje, Jezus pa nas vabi k stanovitnosti. Tj. da trdno verujemo, da Bog vse nosi v svojih rokah in ni razloga za preplah. Če svet še tako prezira te ali one vrednote, smo lahko mirni – vrednote ostajajo na trdnih temeljih – tam, kjer je Bog. Povabilo k stanovitnosti je povabilo k pogumu in miru. S potrpežljivo in nežno ljubeznijo naj sprejemamo tudi svoje bližnje, ne da bi se odpovedali idealom, ki jih je v nas položil Bog. Svet se spreminja, Bog pa ostaja isti. Če se naslanjamo nanj, se nam ničesar ni potrebno bati.
