V tej luči vidim v priliki najprej izziv za vsakega izmed nas. Jezus nas sprašuje, ali vemo, koliko talentov smo prejeli in koliko smo jih pridobili. Ali lahko odgovorimo na to vprašanje? Prepričan sem, da tega odgovora nimamo. Včasih se v sebi grizemo, ker mislimo, da bi morali storiti več, pa mogoče niti ne moremo. Drugič se opravičujemo, pa bi mogoče mogli in morali narediti več. Kako težko sprejmemo svojo nemoč! Najbrž nas rado zanaša v eno ali drugo skrajnost, težko pa zdržimo na poti rasti in premagovanja lastnih strahov, ran, nevere vase ali samozadostnosti.
Sledi pa še težje vprašanje: ali lahko rečemo, koliko talentov je drugi prejel in koli jih je pridobil? Če smo iskreni, o tem nikakor ne moremo soditi. Kaj vemo o ranah bližnjih, o stiskah in nemoči, o težkem otroštvu in travmah, ki enega ali drugega vežejo, da se ne more premakniti iz mrtve točke in žalostnega stanja, v katerega je zdrsnil?
V tej luči vidim pomen današnjega svetovnega dneva ubogih. Ustavimo se za kratko ob njem. Papež Frančišek je 20. novembra 2016 z apostolskim pismom Misericordia et misera (Usmiljenje in usmiljenja potrebna) določil, da bo Svetovni dan ubogih vsako leto na 33. nedeljo med letom, torej teden pred praznikom Kristusa Kralja. Prvič smo ga obhajali 19. novembra 2017.
Sveti oče je utemeljil izbiro z besedami, da »bo to najprimernejša priprava na slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki se je poistovetil z malimi in ubogimi in ki nas bo sodil po delih usmiljenja (prim. Mt 25,31-46). To bo dan, ki bo pomagal skupnostim in vsakemu krščenemu, da premislijo o tem, kako je uboštvo v samem srcu evangelija, in o dejstvu, da ne bo moglo biti ne pravičnosti ne socialnega miru, dokler bo Lazar ležal pred vrati naše hiše (prim. Lk 16,19-21). Ta dan bo tudi pristna oblika nove evangelizacije (prim. Mt 11,5), s katero lahko prenovimo obličje Cerkve v njenem nenehnem pastoralnem spreobračanju, da bo priča usmiljenja« (Usmiljenje in usmiljenja potrebna / Misericordia et misera, št. 21).
Osrednje geslo prvega svetovnega dneva ubogih je bilo: »Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji.« (prim. 1 Jn 3,18) Kaj je papež želel s tem dnevom? Papež Frančišek ni želel ustanoviti še enega dneva za zbiranje dobrodelnih prispevkov. Njegova zamisel je bila globlja. Želel je, da bi kristjani:
- uboge prepoznali kot ljudi z enakim dostojanstvom in ne zgolj kot prejemnike pomoči;
- stopili z njimi v oseben odnos, jih poslušali in z njimi delili življenje;
- razumeli, da skrb za uboge ni dodatna dejavnost Cerkve, ampak bistveni del evangelija;
- presegli brezbrižnost ter ljubezen pokazali s konkretnimi dejanji.
Frančišek je posebej poudarjal, da se je Kristus poistovetil z najmanjšimi in najbolj odrinjenimi (Mt 25,31–46).
Če se torej vrnemo k priliki o talentih, nas ta vabi najprej, da nismo sodniki. Bog je edini, ki lahko sodi. V priliki gospodar tretjega služabnika ostro obsodi, vendar je pomembna razlika med Božjo sodbo, ki pozna celotno človekovo resnico, in našo sodbo, ki je vedno omejena. Tudi tisti, ki je talent zakopal, mora biti za nas vreden istega spoštovanja: v njem je božja podoba, ki jo je vanj vtisnil Bog sam. Na nas je, da ga sprejemamo kot sebi enakega. Naj nas današnji dan spodbudi najprej k temu, da o vsakem vedno govorimo z zavestjo, da je naš brat in naša sestra. Povabljeni smo, da smo z njim v sočutnem odnosu in ga ne preziramo. Samo Bog ve, koliko trpljenja ga je spravilo v takšno ali drugačno stanje, razmišljanje ali drže.
Ljubezen do ubogih je središče evangelija. Sočutje do vseh okrog nas je temeljno merilo, ali smo zares kristjani ali ne! A najprej moramo sprejeti svoje rane, da bi lahko z ljubeznijo sprejemali tudi ranjene okrog sebe. Priložnosti zagotovo ne manjka.
Naj se naše sočutje zato ne ustavi pri besedah, ampak postaja konkretno v naših odnosih in dejanjih.