n33 Prilika o talentih in dan ubogih

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30

Prilika o talentih in svetovni dan ubogih

Prilika o talentih je zelo nazorna. Govori o denarni vsoti, ki jo je gospodar zaupal služabnikom. Kaj pa so za nas talenti? Hitro govorimo o sposobnostih in darovih. A če se ustavimo le pri sposobnostih in darovih, najbrž še nismo prišli do najglobljega sporočila prilike. Talente lahko razumemo kot božje življenje, božjo podobo, ki jo je Bog vtisnil v nas in želi, da jo razvijamo v zaupanju z Njim. Zakopljemo jih, kadar se zapremo vase, zaradi strahu ne tvegamo odnosa, ne želimo rasti, ljubiti in se spreminjati. Talente pomnožimo, kadar se življenju odpremo, tvegamo bližino, premagujemo svoje strahove, gradimo odnose in postajamo vedno bolj podobni Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni. Tretji služabnik je zakopal talent, ker ga je bilo strah. Koliko življenja tudi mi zakopljemo zaradi strahu, ran in nezaupanja?!

V tej luči vidim v priliki najprej izziv za vsakega izmed nas. Jezus nas sprašuje, ali vemo, koliko talentov smo prejeli in koliko smo jih pridobili. Ali lahko odgovorimo na to vprašanje? Prepričan sem, da tega odgovora nimamo. Včasih se v sebi grizemo, ker mislimo, da bi morali storiti več, pa mogoče niti ne moremo. Drugič se opravičujemo, pa bi mogoče mogli in morali narediti več. Kako težko sprejmemo svojo nemoč! Najbrž nas rado zanaša v eno ali drugo skrajnost, težko pa zdržimo na poti rasti in premagovanja lastnih strahov, ran, nevere vase ali samozadostnosti.

Sledi pa še težje vprašanje: ali lahko rečemo, koliko talentov je drugi prejel in koli jih je pridobil? Če smo iskreni, o tem nikakor ne moremo soditi. Kaj vemo o ranah bližnjih, o stiskah in nemoči, o težkem otroštvu in travmah, ki enega ali drugega vežejo, da se ne more premakniti iz mrtve točke in žalostnega stanja, v katerega je zdrsnil?

V tej luči vidim pomen današnjega svetovnega dneva ubogih. Ustavimo se za kratko ob njem. Papež Frančišek je 20. novembra 2016 z apostolskim pismom Misericordia et misera (Usmiljenje in usmiljenja potrebna) določil, da bo Svetovni dan ubogih vsako leto na 33. nedeljo med letom, torej teden pred praznikom Kristusa Kralja. Prvič smo ga obhajali 19. novembra 2017.

Sveti oče je utemeljil izbiro z besedami, da »bo to najprimernejša priprava na slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki se je poistovetil z malimi in ubogimi in ki nas bo sodil po delih usmiljenja (prim. Mt 25,31-46). To bo dan, ki bo pomagal skupnostim in vsakemu krščenemu, da premislijo o tem, kako je uboštvo v samem srcu evangelija, in o dejstvu, da ne bo moglo biti ne pravičnosti ne socialnega miru, dokler bo Lazar ležal pred vrati naše hiše (prim. Lk 16,19-21). Ta dan bo tudi pristna oblika nove evangelizacije (prim. Mt 11,5), s katero lahko prenovimo obličje Cerkve v njenem nenehnem pastoralnem spreobračanju, da bo priča usmiljenja« (Usmiljenje in usmiljenja potrebna / Misericordia et misera, št. 21).

Osrednje geslo prvega svetovnega dneva ubogih je bilo: »Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji.« (prim. 1 Jn 3,18) Kaj je papež želel s tem dnevom? Papež Frančišek ni želel ustanoviti še enega dneva za zbiranje dobrodelnih prispevkov. Njegova zamisel je bila globlja. Želel je, da bi kristjani:

  • uboge prepoznali kot ljudi z enakim dostojanstvom in ne zgolj kot prejemnike pomoči;
  • stopili z njimi v oseben odnos, jih poslušali in z njimi delili življenje;
  • razumeli, da skrb za uboge ni dodatna dejavnost Cerkve, ampak bistveni del evangelija;
  • presegli brezbrižnost ter ljubezen pokazali s konkretnimi dejanji.

Frančišek je posebej poudarjal, da se je Kristus poistovetil z najmanjšimi in najbolj odrinjenimi (Mt 25,31–46).

Če se torej vrnemo k priliki o talentih, nas ta vabi najprej, da nismo sodniki. Bog je edini, ki lahko sodi. V priliki gospodar tretjega služabnika ostro obsodi, vendar je pomembna razlika med Božjo sodbo, ki pozna celotno človekovo resnico, in našo sodbo, ki je vedno omejena. Tudi tisti, ki je talent zakopal, mora biti za nas vreden istega spoštovanja: v njem je božja podoba, ki jo je vanj vtisnil Bog sam. Na nas je, da ga sprejemamo kot sebi enakega. Naj nas današnji dan spodbudi najprej k temu, da o vsakem vedno govorimo z zavestjo, da je naš brat in naša sestra. Povabljeni smo, da smo z njim v sočutnem odnosu in ga ne preziramo. Samo Bog ve, koliko trpljenja ga je spravilo v takšno ali drugačno stanje, razmišljanje ali drže.

Ljubezen do ubogih je središče evangelija. Sočutje do vseh okrog nas je temeljno merilo, ali smo zares kristjani ali ne! A najprej moramo sprejeti svoje rane, da bi lahko z ljubeznijo sprejemali tudi ranjene okrog sebe. Priložnosti zagotovo ne manjka.

Naj se naše sočutje zato ne ustavi pri besedah, ampak postaja konkretno v naših odnosih in dejanjih.

Peter Žakelj

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si

Pridiga
Peter Žakelj

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si