Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)
Na prvi pogled nas današnji evangeljski odlomek lahko navdaja le z grozo in obupom. Slika konca sveta je strašljiva: velika stiska, sonce bo otemnelo, luna brez svetlobe, vse propada. Še toliko bolj grozljivo je zaradi vojn in naravnih katastrof, ki smo jim stalno priče. Ali je cilj tega odlomka, da nas navdaja z grozo? Običajno je temeljno sporočilo skrito v zadnjih stavkih. Poglejmo, kako se tokrat odlomek konča: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Jezus še enkrat potrdi, da bosta nebo in zemlja propadla, a dodaja, da njegove besede ne bodo minile. In še zaključi, da skrb glede konca sveta, ni naša, saj o tem ve le Oče. Torej Jezus z opisom konca sveta vabi, naj se osredotočimo na tisto, kar ni podvrženo minljivosti. Neuničljiva je le njegova Beseda!
Kljub temu, da najbrž vsi doživljamo krhkost sedanjega trenutka in negotovosti na vseh ravnih, pa ne vidim, da bi se resnično oklepali Božje besede. Razumljivo je, da se nanjo ne naslonijo neverni, a zdi se, da tudi Cerkev nanjo preprosto pozablja, kakor da v njej ne vidi prave moči in ne verjame v njeno aktualnost. Zakaj je tako?
Prvi razlog vidim v tem, da je Cerkev skozi stoletja namesto živega občestva postala nekakšna politična struktura, ki je izgubila stik s svojo bazo tj. z ljudmi. Na moralnem področju je s svojimi zunanjimi zahtevami izgubila realen odnos z verniki. Cerkvena spolna morala je preprosto daleč od realnega življenja običajnega vernika. Ni občutka, da bi želela prepričati, da so evangeljske vrednote še vedno aktualne. Zadovolji se z zapovedmi in prepovedmi, ne išče človeka in mu ne ponuja poti in smisla.
Poleg oddaljenosti od svoje baze glede morale, se je oddaljila tudi od ubogih . Papež Frančišek sicer pogosto poudarja, da so ubogi pot Cerkve, a realnost je drugačna. Kar se tiče ubogih, na lastni koži doživljamo, da brezdomci niso predmet skrbi Cerkvene hierarhije in da so ubogi največkrat le toliko njena tema, kolikor pomenijo politično samopromocijo. Zakaj ubogi niso središče Cerkve? Mogoče zato, ker prav ti sprašujejo našo vest in nam kažejo ogledalo. Nihče se ne bi rad srečal s svojo revščino in nemočjo, ali pa smo se od nje že tako oddaljili, da ubogih ne moremo razumeti. Vsi bi radi bili popolni in lepi. A prav v navidezni popolnosti in lepoti ni prostora za Evangelij!
Ker je Cerkev v veliki meri izgubila stik s človekom, je izgubila tudi korak s časom . Cerkvene strukture ne gredo vštric s civilnimi. Verouk se ne more primerjati s šolskim sistemom, naše uradno delovanje ni primerljivo učinkovitosti civilnih uradov, naše splošno delovanje in zaposlovanje ne lovi koraka s civilno sfero. Zdi se, da smo v Cerkvi ostali pri kočijah, medtem ko se svet že vozi z droni.
Zakaj o tem razmišljam z vami? Ker se dejansko spremembe v nas ne morejo zgoditi, če prisegamo na okostenelost in si hkrati želimo živosti božje besede. Okostenelosti je preprosto potrebno reči 'ne'. To ne pomeni stopiti iz Cerkve, vendar pa na vsakem koraku biti čuješ, da ne padamo v njene okove. Težava, ki jo vidim, je v tem, da najboljši zavzeti vernik še vedno prisega na sedanjo Cerkveno strukturo in ne prepozna njene neživljenjskosti. Ko začuti, da Cerkev ne odgovarja na njegove potrebe, se oklene populističnih potez, praznih fraz in navidezne moči .
Prepričan sem, da je Cerkev v hudi krizi in da se v njej v veliki meri vse maje. Odgovor je tam, kjer ga je našel Vincencij Pavelski: »Posnemati Kristusa v služenju ubogim.« Tudi pred štiristo leti je bila Cerkev v krizi. Preporod je lahko doživela le v posnemanju Kristusa. Potrebno je postaviti božjo besedo v središče našega življenja in iz nje resnično živeti na vsakem koraku. Božja beseda je odgovor na vse! Njene zahteve ne smemo zmanjševati, saj jih s tem vzamemo bistvo. Okleniti se moramo in zaupati, da nam bo Bog pomagal, da z njim v veselju zaživimo.
Posnemati Kristusa pa ne pomeni vrteti se okrog sebe, ampak iz veselja nad Evangelijem, Jezusom in Cerkvijo se zavzeti za uboge. Služenje in samo služenje lahko popelje Cerkev v nov preporod. Če Kristusa ne moremo doživljati kot zagon za ljubezen do bližnjih, ga ne moremo oznanjati in ne moremo graditi prenovljene Cerkve. Veselo služenje je tako termometer naše zvestobe Besedi in hkrati pot Cerkve.
Naj se svet še tako maje, Jezusove besede ne bodo prešle! Cerkev, ki jo je ustanovil, da bi živela in poznala Njegovo besedo, potrebuje nov zagon. Oklenimo se Besede, stopimo v bolj zavzeto služenje in prinašajmo Cerkvi novo življenje. Tako bo pogled na minljivost sveta veliko mirnejši. Stali bomo na trdni skali, ki se ne poruši.
