Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)
Pred tednom smo na zahvalno nedeljo slišali, da nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom, vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Preden smo razmišljali, kako naj mi ljubimo Boga, smo se ustavili ob tem, da nas je Bog ljubil, še preden je dal zapoved ljubezni. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Kakor nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, tako naj tudi mi ljubimo Njega.
Danes nam evangeljski odlomek prinaša zgled ljubezni do Boga. Slišali smo, da je uboga vdova vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje. Ob tej priliki sem se vprašal, čemu tako ljubiti Boga. Zakaj bi bilo modro dati vse, čisto vse, tudi tisto, kar potrebujemo za življenje? Pri iskanju odgovora naj nam pomaga največja zapoved, ki pravi, naj Boga ljubimo z vsem srcem, z vso dušo, vsem mišljenjem in z vso močjo. Poglejmo, kako jo je izpolnila uboga vdova.
Srce – Ljubiti s srcem pomeni, da k Bogu prihajamo scela, ne le z glavo. Želi, da se z njim družimo z vsemi svojimi čustvi, bolečinami in hrepenenji. Vabi nas v iskren in pristen odnos.
Uboga vdova je prišla pred Gospoda očitno z vsem srce. Izročila mu je vse svoje strahove in vso svojo nemoč. Zagotovo se mu je zahvaljevala za vse lepo, kar je z možem doživela in zaupala, da bo Bog že poskrbel zanjo. Ko daje v zakladnico dva novčiča, se Bogu izroča z vsem srcem. Daje mu svoj čustven svet, da ga On naravnava tako, kot je prav. Ne oklepa se svojih doživljanj in ne išče zagotovil.
Duša – Ljubiti z vso dušo, pomeni da pred Boga prinašamo vsa svoja prizadevanja in načrte. Pomeni zaupati, da bo on poskrbel, da svoje življenje resnično izpolnimo, četudi ne tako, kot si želimo.
Uboga vdova se je odpovedala svojim predstavam o življenju. Pred Boga je položila ne le svoje srce, ampak tudi svojo dušo. V dva novčiča so bili vključeni tudi njeni načrti in prihodnost. Vedela je, da vse to lahko izpolni le On, ki vedno skrbi zanjo.
Mišljenje – Ljubiti z vsem mišljenjem pomeni, prizadevati si, da bi razumeli, kako nas Bog vidi in da bi človeško logiko spreminjali v božjo. Želi, da po Božji besedi in vsem, kar nas obdaja, globlje spoznavamo njegovo logiko.
Uboga vdova najbrž ni znala brati in pisati, a že z držo izročanja vsega v zakladnico nakazuje, da je sledila božji ne človeški logiki. Sklepamo lahko, da se je odpovedovala logiki človeške gotovosti. Vstopala je v božjo logiko tveganja in darovanja. Z dvema novčičema je vrgla v zakladnico vse, kar jo je vezalo na misel o koristi in trgovanju. Vrgla se je v logiko darovanja in ljubezni.
Moč – Ljubiti Boga z vso močjo pomeni, da vse svoje sile uporabimo za izpolnjevanje Božje volje in zaupanega poslanstva.
Uboga vdova je več kot očitno iz rok izpustila vsako svojo moč in gotovost. Bog je postal njeno vse. Kakor se je zavedala, da njeno življenje ni v njenih rokah, tako je z dvema novčičema, ki ju je izpustila iz rok, osvobodila svoje roke za objem. Potem je lahko prosta vsega z vso močjo objela Boga.
Ob pogledu na ljubezen uboge vdove lahko vidimo, čemu dati Bogu vse. Ko vdova daje dva novčiča v zakladnico ljubi:
Ko ga ljubi z vso močjo, izpušča iz svojih rok svojo moč, da se njene roke lahko oklenejo Boga, da On postaja njeno vse.
Čeprav se na prvi pogled zdi dejanje uboge vdove norost, pa postane v luči evangelija božja moč in božja modrost. K takšni ljubezni nas vodi Bog, da bi mogli biti svobodni in prosti tudi za ljubezen do sebe in svojih bližnjih. To sicer ne pomeni, da bomo razdali vse svoje premoženje. Zagotovo pa je povabilo, da vedno znova tako ali drugače tvegamo izpustiti iz rok to ali ono, dati Bogu vse, da lahko stopi v naše življenje.
